Malo drugačna surferska zgodba.
Z Igorjem in še ene parimi frendi sem se vračal iz absolventskega izleta. Kaj se je na njem dogajalo ne vem več natančno, morda zaradi pijače, morda ker se ta zgodba začne šele na avtobusu. Tudi ta trenutek še ni pomembno, da sem kot vedno sabo optimistično vlekel svoj surf, a je bilo morje gladko kot zrcalo. Avtobus se je počasi vlekel navkreber po ozki prepadni cesti kakih sto metrov nad morjem tega grškega otoka. Večina je spala izčrpana od vožnje in vročine. Sam sem z glavo naslonjeno na očkno zaspano in brezbrižno opazoval rahlo skodrano morje pod sabo. Muha je nadležno brenčala naokoli in se leno vsedala na najbolj nemogoča mesta. Čez čas se mi je zazdelo, da je morje začelo rahlo valovati. Nemogoče, sem pomislil. Pogledal sem bolj natančno in razločno videl kako se valovi večajo. Še vedno so bili le bogi valčki do gležnjev, a so se lepo lomili nekaj metrov stran od peščene obale. V avtobusu so še vedno vsi spali. Pogledal sem nazaj skozi okno. Valovi so bili prav taki kot prej. Že sem se sprijaznil z mislijo, da je šla pač mimo ladja, ko sem pogledal malo stran od obale naprej na morje. Se ni tam ravnokar zlomil spoštovanja vreden val. Strmel sem v točko na morju in čakal. Nenadoma se je morje začelo dvigati in pred mojimi očmi se je zlomil najlepši dvometerski val, kar sem jih kdaj videl. Surfat! Nisem se ubadal s tem kako je v popolnoma lepem vremenu ta val začel na sredo Sredozemlja ampak sem začel kričati: “Uuuuuuuuu VVvvvvvv, Igor poglej to!!” V tem trenutku je avtobus zapeljal za ovinek in morje mi je izginilo izpred oči. Je bil le privid? Igor se je zbudil in gledal skozi okno. Kar nekaj časa je preteklo preden se je cesta tik pred našim ciljem zopet približala obali. Oči so bile izbuljene in na ustih slina. Mali valovi do gležnjev so se povečali v meter in pol velike valove, grmenje vala, ki je imel prej dva metra pa se je izgubljalo v pršenju vode, ki je bilo posledica sedaj 4 metrskega vala. Popolni A-frame val z največjim tubom kar sem jih kdaj videl. Poskakali smo iz avtobusa. Vsi so se ravnodušno napotili proti hotelu, le z Igorjem sva norela od navdušenja. Stekel sem po surf in Igor najbrž2 prav tako. Kam je izginil potem mi ni jasno. Ko sem se vrnil iz sobe s surfom pod roko je mimo prikolovratil Rok, prav tako s surfom pod roko. “A greva?”, se je zarežal na vsa usta. “Jaaaa!” se mi je smejalo. Stekla sva po ulici zaspanega grškega mesta proti obali. Skozi drevesa na obali sem videl obrise valov. V vodi je bilo kar naenkrat polno surferjev. Od kje so se vzeli, sredi Grčije. Ko sva se spotikal po stezi proti obali sem dobil slab občutek. Pogledal sem valove in zazijal. To niso bili lepi dvometerski valovi malo stran od obale ampak deset metrske pošasti precej dlje. A bili so tako popolni, da so se zdeli manjši in bližje. Rok je še nekaj vztrajal, da greva v vodo, jaz pa sem z odprtimi očmi strmel v 12 metrski val, ki se je zaprl po celi dolžini. Predstavljal sem si, da bi ta gmota vode padla name. “Jest ne grem!” Ampak Roka ni bilo več. Napenjal sem oči, v vodi ga nisem videl. Napotil sem se nazaj proti mestu. Tu nekaj ne štima. Od kje ti ogromni valovi sem razmišljal, ko sem se vzpenjal nazaj. Prispel sem na rob klifa nad obalo in pogledal proti mestu. Stemnilo se mi je pred očmi. Ne samo ker je mesto izgledalo kot bi ga nekdo pohodil, ampak dobesedno, ker se je z morja proti mestu valil sonce zastirajoč velikan. Petdeset metrov visok val je prehitel vse manjše desetmeterske in treščil na obalo ter preplavil spodnjo polovico mesta. Za njim je ostalo razdejanje. Naplavljena drevesa, avtomobili zbiti skupaj ob steni mestne hiše, do kolen blata po ulicah in nekaj ljudi, ki so panično begali sem ter tja ne dobro vedoč, kako bi se skrili pred besnečim morjem. Stekel sem v mesto in po ulicah navzgor, čim višje. Ulice so bile prazne le v cerkev na vrhu mesta se je drenjalo nekaj ljudi. Stlačil sem se skozi vrata in se skupaj z njimi povzpel na zvonik, najvišjo točko na otoku. Tam je že sedelo nekaj starih čičotov s pipami in mirno opazovalo razdejanje pod sabo. Znalci so nekaj modrovali in sploh niso izgledali preveč razburjeni. Steklenica ouzota je bila že precej prazna. Po ograji zvonika so bil razporejeni polni kozarčki tega žganja, med njimi pa je ležal listek: “V primeru najhujšega spij kozarec!” Takrat se je med vse zvoke in krčanje prikradel še en zvok. Pritajeno hrumenje, ki je postajalo vedno glasnejše. Ljudje so utihnili in pogledi so se uprli na morje. Stena vode, ki je dvakrat presegala višino zvonika se je pomikala proti otoku. Postajalo je temno, le skozi prozoren lip vala sem opazil sonce. Nebo je bilo še vedno brez oblačka, val pa lep, gladek, popoln. Do otoka je imel le še kakih sto metrov, ko sem na valu zagledal surferja. Fak pa ti si zmešan sem pomislil, a se takoj nato premislil. Waau, sem strmel, ko je vijugal po pošasti in se tik preden je val zadel obalo, odpeljal čez ramo vala na drugo stran. Bravo stari. Čisto sem pozabil, da bo val vsak trenutek razbil otok. Val ni niti trznil, ko je prišel na obalo, le zvišal in stanjšal se je in se zlomil v najlepši tube direktno čez celo mesto. Namesto neba se je nad zvonikom bočil strop iz vode. Prvič in zadnjič v tubu, sem pomislil. Pol sem se pa zbudu.
Comments (0)
Leave a reply
You must be logged in to post a comment.