Čisto preprost popraznični večer štirih prijateljev; s smile pivom v roki, s štirimi prižganimi lučmi v stanovanju, z radiom, že navajenimi čudnimi zvoki računalnika v ozadju, s toplimi pod okenskimi radiatorji uživajo v debati o ravnokar minulem silvestrskem veceru. Udobja ne manjka! Pravzaprav to ni nikakršno udobje, pač pa povsem nekaj normalnega. Čisto nesluteče smo v naslednjih dneh odkrili… Vsi smo bili že v rožicah, glasba se je postopoma jačala, v hladilniku je zmanjkovalo piva, debata pa se je, tako kot vedno, potopila v surfarske vode. Eden cez drugega smo vpili, dokler ni Mare obudil že skoraj pozabljeno idejo in dretje je preglasila popolna tišina.
Že je bil sestavljen plan, saj sem takoj posredoval najbolj sveže vremenske podatke. V naslednjih treh dneh naj bi namrec pihal blag do zmeren jugovzhodnik, kar je vec kot idealno, saj to ni bilo mišljeno, kot hard-core surf potovanje, pac pa bolj surfarsko – relaksacijsko, saj si je bilo treba nekje odpociti po štirinajstdnevnem šihtu in novem letu. Tudi odhod iz Ljubljane je bil bolj sprošcen. Ne ob petih zjutraj, kot ponavadi, pac pa ob dopoldanski enajstki. Delni izgovor je bil tudi alkohol, ki pocasi odteka iz telesa. Tisto jutro ali bolje receno malo bolj pozno jutro je bilo na parkirišcu prav zabavno. V zraven parkiranem klubskem kombiju smo našli žogo, na drugi strani pa se je cez cesto nagibala rampa. Tako, da jutranje telovadbe ni manjkalo – kocke, se je imenovala igra, kjer brcaš žogo cez rampo v doloceno polje; v tvojem polju pa se lahko odbije samo enkrat. Medtem, ko se trije igramo kocke, pa Jernej obupuje nad prtljago. Na koncu mu le uspe, vendar so se opazile kapljice znoja na njegovem čelu. Ko pa sem mu pri nalaganju srfov na streho avta omenil, da bi imel zraven dva srfa, me je samo nahrulil in se meni nic tebi nic obrnil in odšel kockat. V bistvu me njegova reakcija niti ni presenetila, saj bi se meni že prej zrolal, ce bi videl tri tipe igrat kocke, sam pa bi moral vse spakirat. Ravno, ko je bilo vse že nared, Jernej bi moral ključ samo še obrniti in speljati, pa jaz, kot vedno, se pozanimam, če imajo vsi potne liste sabo in ugotovim, da je moj v prtljažniku. Jernej se samo nasmehne, mi poda ključe in omeni, da je moja torba čisto na dnu. Izstopimo iz avta, oni grejo kockat, jaz pa z glavo v prtljažnik, saj na moj srečo se prtljažnik ni mogel do konca odpreti zaradi surfvov na strehi, tako da je bilo iskanje potnega lista prav utrujajoče. No koncno smo se David, Jernej, Mare in jaz odpravili – ura je ena popoldne in morje se je zacelo že vohati, pa ceprav smo ravno po avtocesti šibali mimo usnjarske tovarne v Vrhniki – pa saj veš, da če si nekaj tako mocno predstavljaš, da je vse možno. Kakorkoli že, naša prva destinacija je bil Medulin.
Čeprav je bilo skoraj flat (beri: brez valov), v zraku ni bilo cutiti povecane besnosti, razocaranja. Odločitev je padla! Počakamo do večera, če pa ne bo nič, pičimo v Barbarigo. Ker je bilo do tistega vecera še štiri ure, smo si pogreli cajcek, narezali malo salamice in kruhka in papali. Mare pa je med jedjo najmanj desetkrat zajamral, da vsake toliko casa zelo mocno zasmrdi po zažganem. Po desetih minutah sem mislil, da se mu že meša, saj so bile njegove besede le o tistem zažganem – a na sreco, se je David spomnil, da je caj , ki ga je skuhal dimljen. Že v tistem trenutku je Mare ustvarjal cudne grimase, ki so me bolj spominjale na bruhanje, kot karkoli drugega. Istocasno se je seveda tudi kozarec obracal proti zemlji. Kasneje so vsi popadali v avto in zadremali, mene pa je veter odnesel po obali. Ko sem prišel s sprehoda sem jih odpeljal v Barbarigo. Del obale pri Barbarigi, ravno pred spotom, kjer ponavadi surfamo, je ovit v pravo malo džunglico, kjer smo se utaborili. Ker je bila že tema, smo si pomagali z lucmi avta. šotor oziroma naše bivališce postavimo dokaj hitro, nato pa se zunaj posedemo po armafleksih. Ker je bil januar, je bilo sorazmerno mrzlo in sedenje na miru nam je pocasi misli usmerjalo proti toplim spalkam. Vendar prav zaradi predhodnega dremeža bi bilo to zadnje kar bi storili. Nujno je bilo treba nekaj storiti, saj je mraz že kar pritiskal cez obleko. V Pulo nismo hoteli iti, saj se nam je videlo na obrazih, da smo vsi že navelicani zakajenih lokalov.
Tako smo odšli na sprehod, ki pa je bil zelo kratek, saj je hitro padlo nekaj odrgnin od vej in grmicevja, ki je ležalo vsepovsod. Takrat je bila skoraj cista tema. Luna je bila ravno prazna, le milijon zvezdic nam je dajalo blago svetlobo. Ob pokanju vseh debelih in drobnih vejic pod nogami, pa se nam je porodila ideja, ki nam je tako rekoc zaznamovala celo potovanje in pa še nekaj tednov po prihodu v Ljubljano. Ogenj! En majhen taborni ogenj. Organizirali smo se; Jernej in Mare sta uredila prostor za ogenj, midva z Davidom pa sva odšla še po par odrgnin v temo. Nazaj sva prinesla cele šope vejevja – moram povedat, da je imela tale naša džunglica veliko potencialnega goriva. Korak stran smo imeli tudi suh grm, poln drobnih vejic, ki so bili nujno potrebni, za sam zacetek. Vendar je bila njihova cena še višja. V grmu so bile namrec tudi vejice s trni. Naš napor je koncno obrodil sad – skoraj! Material je bil pripravljen, sestavljena naj bi bila piramida iz trsk oziroma bolj je bilo vse skupaj podobno nametanemu vejevju na kup. Kot priboljšek je bilo pod vsem tem še nekaj casopisa. Trenutek je prišel, a prvi poskus ponesrecen. Vseeno smo bili deset metrov stran od morja in vlaga oziroma rosa se je zelo hitro stopnjevala. Jaz sem ob ognju nekaj pametoval, da je treba najprej postavit trdno in pravilno strukturo vejevja in ne kar metat na kup in prižigat casopise. Tudi v drugo, kljub pravilni obliki vej, ni uspelo. Upanje in volja sta se pocasi izgubljala. Gremo pac v Pulo, saj je bil mraz zmeraj bolj neusmiljen. še posebej, ko se enkrat podhladiš, te edino par cajckov z rumom ali pa 30stopinj pogreje nazaj.
Ko mi trije kujemo nove nacrte, David vztrajno preklinja in še nekaj probava. Naš pogovor prekine plamen, ki zazije iz trsk. Tihi klepet se sprevrne v neizmerno veselje in besnenje okoli ognja, kot so to najbrž poceli ljudje, ko so se še sporazumevali samo z univerzalnim jezikom – kricanje, tuljenje in govorica telesa. Edino David je ohranil dovolj mirno kri, da takoj šel po nove vejice. Kot se je ogenj hitro pojacal, tako hitro se je zacel tudi izgubljati – v tistem trenutku smo se nekako pomirili in priskocili Davidu na pomoc. Uspelo je! Ker so bili taborniki že precej casa nazaj, veselje pa neverjetno, se je ogenjcek kmalu prelevil v pravi pravcati ogenj. Toplina se je zacela cutiti dalec naokoli. Namesto podhlajenosti, so se tedaj cutili pravi vrocinski valovi, ki so ogreli in skoraj pregreli telo. Ogenj se je obcasno dvignil tudi do tri metre. Energija okoli ognja je bila že tako velika, da se tudi naš joga mož Jernej ni mogel vec zadrževati in je le zacel z njegovimi rituali. Slekel se je in zacel skakati cez ogenj. Posnemali smo ga, vendar za spremembo smo ostali obleceni. Evforija se je polegla, dobra energija pa je ostala še dolgo v noc ob pivcu, salami in kruhku. Sedenje v kratki majici ob ognju pa je šele po nekaj urah zamenjala topla spalka. Ko je ogenj pocasi ugašal, pa so vedno bolj in bolj žarele zvezdice. Nebo je bilo, kot lepo temno modro pregrinjalo z…in mestni fantje so vsi zmatrani zaspali.
Nebo je bilo ovito še v čisto temo, ko me prebudi jutranji mraz. Pri miru ostati je bilo nemogoče. Avto nisem smel prižgati, ker je Jernej pac tak okolje varstvenik. Malo sem se premetaval, nato pa odšel na sprehod. Na mojo sreco se je pocasi zacelo daniti, a so se minute vseeno vlekle, kot ure. Utrujen in premražen sem bil do konca. Edina rešitev je bil ogenj. Že v prvem poskusu mi je uspelo, saj je bila žerjavca še izredno mocna od parih ur nazaj. Ponovno je ogenj ponovil vcerajšnje vzdušje. Da bi se še bolj pogreli, je takoj padel cajcek, vendar je nekje na sredini priprave zmanjkalo plina. Ni problema – zakaj imamo pa žerjavco. In že smo srebali vroc caj. Tudi kruhke smo si pogreli ob ognju in od takrat naprej je bila vsa hrana pripravljen s pomocjo ognja. Našilili smo si lesene palcke in zapekli mojo suho salamco. Odlicen toast. Po zajtrku sem si privocšil zaslužen pocitek na toplem soncku po zelo napornem jutru. Ceprav sem se tokrat dovolj naspal, je bilo bujenje spet precej kruto.
Fantje so si podajali žogo in po nesreči, tako pravijo, je žoga pristala na moji glavi. Na srečo je šotor vsaj malo ublažil udarec. Preklinjanje se je slišalo dalec naokoli. A so me topli soncni žarki dokaj hitro pomirili. Vstanem in grem še ves omoticen pregledat obalo. Kar sem videl, nisem mogel verjeti – valovi, sicer majhni a sem ocenil, da bi se dalo surfati. Ves histericen sem pritekel do tabora in se zacnel oblacit v neopren, oni pa so me samo cudno gledali. Nekaj so se mi smejali, a se nisem zmenil. Pograbil sem surf in odšibal nazaj. Na plaži – res je bilo precej majhno, pa še voda samo 10stopinj. Medtem, ko sem preučeval valove, so me dohiteli in me takoj napadli, ceš, a se mislim porezat na skalah ali surf poškodovat. Ni zaleglo – cez par minut sem bil že v vodi in res so bili super majhni, a ne premajhni in zelo lepi. Uspelo mi jih je par ujeti. Resnicno so bili zelo lepi. Kombinacija soncka in brezvetrja jih je še polepšala – bilo je enkratno. Zadovoljen in malenkost premražen sem odšel nazaj v tabor, kjer me je že cakal ponovno zakurjen ogenj. Za vecer smo šli v trgovino po kruh, hrenovke, krompir,cigarete in pivo. Vecerja takrat je bila prava poslastica. Ob njej in pivu pa so padale razne globoke debate o tem, kaj nam daje tehnologija, koliko drugacnejše bi bilo življenje ce… Bolj smo bili v rožicah bolj smo se kregali, bolj vpili drug cez drugega, vec skakali cez ogenj in nazadnje, kot vedno, naceli surfersko debato. Ceprav je bilo tisti vecer opaziti malo skupnih oziroma enakih pogledov, smo se vsi strinjali o necem. Ni potreben radiator, hladilnik, štiri stene in radio v ozadju ampak da je najvec, ne glede na to kje si oziroma v kakšni situaciji se znajdeš, kar imaš lahko ob sebi, dober prijatelj.
Igor Koželj
Comments (0)
Leave a reply
You must be logged in to post a comment.