O Medulinu 20.10.2001, Desetletnici In Življenju Na Sploh

Letos jeseni bo minilo deset let odkar smo prvič surfali v Medulinu. Kar težko je verjeti, da že toliko časa obiskujemo ta blatno travni kos hrvaške obale. Vseeno se nekaterih stvari spomnim, kot bi se to zgodilo včeraj.

Letos jeseni bo minilo deset let odkar smo prvič surfali v Medulinu. Kar težko je verjeti, da že toliko časa obiskujemo ta blatno travni kos hrvaške obale. Vseeno se nekaterih stvari spomnim, kot bi se to zgodilo včeraj.

Kako smo spot na naše veliko presenečenje našli v italijanski reviji Surf News, ki vsako leto izda Spot Guide po italijanskih surf spotih. Kako so Italijani spot poimenovali Linda’s point in napisali, da so bili na spotu opaženi tudi valovi do treh metrov višine. Italijani so prehiteli tako nas kot domačine in spot je bil prej v surf vodiču, kot smo mi vedeli, da sploh obstaja – ha, kaj pa to:)!? Začuda v vseh desetih letih nisem potem v Medulinu srečal nobenega italijanskega surferja… imajo svojih spotov dovolj. Pa tudi Medulin je bil iz kasnejših verzij vodiča umaknjen.

In tisto soboto 20.10.2001 je napoved kazala jugo in polni upov smo se prvič odpeljali proti Puli naloženi s surfi. Prej smo že surfali na burjo v Piranu in na burjo v Ravenni a za jugo in Medulin… nobeden od nas ni vedel točno kaj lahko pričakujemo, so na tej strani Jadrana sploh valovi?

Sliši se smešno, ampak takrat se res ni vedelo, vse je bilo tipanje v temi. Zato mogoče med vožnjo proti morju niti ni bilo takšne napetosti, kot je bila potem na naslednjih izletih na spot, ko se v tebi celo pot nabira energija, ki se sprosti šele ko zagledaš morje in zagledaš (ali pa tudi ne) tiste modro bele linije valov. Ko po napovedi že veš, da bi valovi morali bit, ampak dokler ne prideš do v vetru se zibajočih kanel, ne moreš biti 100%. In potem smo na naši strani Jadrana prvič zagledali valove, prave valove, valove, ki se lomijo več kot 5 metrov stran od obale in ne med 80km/h burjo, valove, ki se jih dejansko da surfat.

Spomnim se, kako sem prva dva vala pogrnil in ves čas med prevali v peni razmišljal, kje je pod vodo kakšna skala. Spomnim se prvega odpeljanega vala, seveda je bila desna. Spomnim se kako se je po kakšnih dveh urah v vodi izza oblakov pokazalo sonce in veter je pojenjal. Valovi so dobili tisto turkizno zeleno barvo in vetrovni Medulin je naenkrat postal podoben kakemu surf spotu na oceanu. Nasmejanih ust smo si govorili, da je kot bi bili na Portugalskem. Če se danes spomnim tistega surf dneva potem lahko povem, da niti ni bilo tako epic po Medo standardih, ampak nam se je zdelo popolno. Da surfamo tako blizu doma, v čisti vodi in prozorno zelenih valovih, v toplem vetriču juga, da je na tej strani Jadrana sploh možno surfati. Že samo zavedanje, da se bo od sedaj naprej surfalo tako blizu, nas je naredilo evforične.

Linda’s Point, Textil, Kuta Medulin, Kažela, Marlera, Sick Meduza, Indo Buš…….. Medo

Ime spota smo iz Lindas point, ki za nas ni imel nobenega smisla, spremenili v Textil. Zaradi table Textil, ki je, kot smo kasneje ugotovili, označevala kateri del kempa je za nudiste in kateri za oblečene. Ime, ki tudi ni imelo dosti smisla, se nekako ni prijelo. Naslednji je ime dobil spot v samem zalivu v kempu Kažela – Kuta Medulin, tu se danes surfa res samo kadar je na rtu ful preveliko in preveč vetrovno. Namesto Textil se je začelo uporabljati imena Kažela in potem Marlera, kot se imenuje sam rt oziroma del obale kjer se surfa. Imena so začeli dobivati tudi posamezni peaki na spotu. Najbolj konstanten in najbolj specifičen peak, ki se lomi čez in vzdolž skalnih polic je Sick Meduza. Potem imamo še “secret” peak Indo Buš, pa Štango oz. Ograjo. Še najbolj pa je beseda, ki opiše vse to skupaj, preprosto – Medo.

Medo skozi leta

Ta prva ekipa, ki se je odpravila v Medulin, ne bo nikoli več šla tja v taki postavi. Roka žal ni več med nami, počivaj v miru prijatelj. Tako je v Medotu tudi nekaj melanholije in žalosti. A raje se spominjam lepih trenutkov.

Ostali smo Medotu bolj ali manj pridno ostali zvesti do danes. Vsak trip se je ekipa malo povečala in kmalu se je nabral šopek stalnih obiskovalec Medulina. Vseeno smo bili kar nekaj let v Medulinu popolnoma sami v vodi. Vsakega novega obraza v vodi sem bil iskreno vesel (zdaj priznam, da niste več vsi pod kotrolo kdo je kdo haha). In vse surferje, ki so hodili v Medota si lahko preštel na prste rok.

Ko je bilo treba uporabit še kakšen prst iz noge je Medo jeseni postal že kar popularen spot. Sploh prvi jesenski južni “swell” je pomenil romanje večine surferjev v še toplo jesensko vodo. Zima pa je ostala mrzla in samotna.

V teh desetih letih sem opazil nekako tri prelomnice, tri momente, ko je Medo stopil v naslednjo stopnjo surf spota.

Prvič, ko je prišel trenutek, ko se zaveš, da v Medotu nikoli nisi sam. Sliši se kot naslov filma ali reklame – V Medotu nisi nikoli sam :). Ampak kadarkoli, res kadarkoli, magari 7. januarja ob 7h zjutraj, ko je še malo tema, prideš danes v Medulin in bo napoved vsaj delno obetavna, bo nekdo tam ali bo nekdo prišel tja za tabo ali je bil nekdo tam pred tabo. Trenutek, ko se je to zgodilo, je bil prva prelomnica v življenju spota.

Druga prelomnica je bil en jesenski dan, ko je bila res poštena za “100% zihr” Medo napoved in topla voda in vikend in sem v vodi v enem dnevu našteli več kot 50 surferjev! V Levantu sem jih naštel recimo največ 80 naenkrat. Takrat se zavem, kaj se je tu v Sloveniji s surfanjem res zgodilo. Kako je iz anonimnosti, razlaganja da to ni windsurfing in samotnega raziskovanja obale prišel do točke, ko pride v Medulin 50+ surferjev.

In tretja? Čeprav se do Medota vozimo tam okoli dobrih dveh ur je to naš najbližji spot. Ampak ne samo naš. Glas o Medotu je segel tudi čez meje in Medo ja najbližji spot tudi za Avstrijce, Madžare in še koga. 6 in več ur vožnje v eno smer. Predstavljaj si, da nebi bilo Jadranskega morja in bi bil naš najbližji spot Levanto, kvaliteta valov pa bi bila kot v Medotu. Predstavljaj si, da se voziš 6 ur in prideš na flat ali na razpihanega 0.5 metra. Predstavljaj si to, bi kdaj šel? Ja, v Medulin so začeli hodit Madžari in Avstrijci in ja, kdaj pridejo tudi na tazpihanega 0.5 metra. Kaj pa to:)?

10 Let

Po desetih letih brušenja smernikov po Medotovih skalah in spotikanja čez ježe jo imamo – desetletnico spota. Da smo si jo pošteno zaslužili se lahko prebere tudi iz množice blogov in poročil iz Medo surfarijev. Konec koncev je v surfblogu medulin največji tag v oblaku. Za brskanje po starih poročilih iz Medota klikni sem. In v počastitev 10 let smeha in valov smo dali natisnit ene par majčk, za nek znak pripadnosti spotu in v spomin vsem, ki so sodelovali v tem procesu rasti spota. Tako smo se, kar nas je ostalo tistih prvih, za na prste rok preštet surferjev, zbrali in predebatirali kako in kaj. Če naj bi majica imela nek pomen in vrednost potem je žal ne more dobiti kar vsak, to je bilo jasno. Ampak kdo potem?

Kot prvo, je to t-shirt za tiste, ki s(m)o spot odkrivali. Potem za tiste, ki so v Medotu pustili že pošten kos svojega življenja, ki tja hodijo že dolgo, ki imajo poln boardbag zgodb o epskih Medotih in o epskih nategih, ko smo prišli na flat in obolevali na obali (pa se vseeno imeli fajn). Majčka za tiste die hard fane, ki so že leta dol na vsako možno napoved. In ne nazadnje, za tiste, ki so k spotu nekaj doprinesli, ga predstavljajo, slikajo in širijo v lineupu dober vibe, tako da je Medo kljub vedno večji gužvi še vedno spot z najbolj prijaznim in prijetnim lineupom kjerkoli. Ostanite taki kot ste in se vidimo v vodi. I rišpekt Medo locals.

Aloha,

Klemen

Pa še nekaj all time slik iz Medota, ki poskušajo zajeti različne obraze tega kosa obale iz zadnjih 10 let: