JugoMajstr – pot do finala prvič

JugoMajstr je tekma, ki dodobra razburka tako morje naše andrijansko, kot tudi tekmovalne duhove in vse debate, povezane s to tako težko pričakovano ter vroče zaželjeno tekmo. Lokacija vsakoletnega JugoMajstra je skorajda že zabetonirana, vsakoletno veliko vprašanje pa se pojavi, kdaj razpisati posamezne vročice tekme. Hudiček se skriva v sladkih detajlčkih bi bila pomanjšana in pocukrana parafraza G.Flauberta.

Po zaključenih zgodnjejesenskih kvalifikacijah, uspešno opravljenih obeh moških polfinalih in ženskem finalu, smo napeto čakali še na veliki zaključek tekmovalnega leta s finalom JugoMajstra `12 in “krvavim bojem” desetih finalistov za status, naslov, plaketo in pokal najboljšega surferja za sezono 2012.

Vremenska napoved je s ponedeljka na torek, 11-12.2.2013, obetala meteorološko neobičajen in surfersko prav zanimiv pojav na naši surfaški obali. Pričakovanja in upi tako finalistov, kot vseh ostalih surferjev, bolj ali manj udeleženih v tekmi so z vsakim dnem približevanja in uresničevanja napovedi začenjala svoj golobji vzpon. “Le bon Dieu est dans le detail!”, kot je v originalu čivknil že zgoraj omenjeni Flaubert in, kot bodo kakšni zainteresiranci kmalu čakali zakajanja novega papeškega koncilija in polet njihove vrste golobov o katerih čivkajo vrabci, da jih tako radi spuščajo, ko so vatikanski konciliatorji prav posebej dobro zakajeni, tako smo mi čakali, kaj nam bodo naši zimski vrabci čivknili o surfaških golobih in seveda velikem surfaškem finalu.   

Z bližanjem napovedi smo vse pogosteje vohljali, kaj se dogaja v organizacijskem odboru, brskali po njihovih smetnjakih in nadlegovali gospodinje, ki so sušile večinoma dobro oprano perilo. Ali bo zelena luč ali ne!? Z vsako pretečeno minuto bližje torku je to postajalo bolj in bolj napeto vprašanje. In res, tik pred zdajci, po napetem ponedeljkovem popoldnevu, da so popisani papirji skorajda že kot povsod omenjeni golobi frčali iz vseh mogočih pisarn organizacijskega odbora, se je po papeško zakadilo tudi iz dimnika organizacijskega odbora …, in dim je bil zelen!

Sklic je bil zgodaj zjutraj, tik po prvi luči v torek, vremenska napoved za notranjost Slovenije je bila peklensko snežna, saj so naši neposredni glosatorji in komentatorji nebeških odločitev po vseh možnih sredstvih javnega obveščanja, sporočanja in kdaj tudi namigovanja napovedovali gosto, obilno sneženje, zamete, da so še teoretiki globalnega segrevanja malce cviknili, zaviti pod debelimi odejami, in tako belo paniko, da bi se tresli še vatikanski dimniki. Marsikdo se je tudi vprašal, ali bo finale v takem sploh uspel!?

Zgodnji sklic vedno pomeni štart še v temni, mračni noči. Naše PRESS vozilo se je priguncalo kakšno minuto čez peto jutranjo uro, hitro nalaganje in razlaganje, najprej surfov in opreme, nato pa snega, ki ga je v nekaj minutah pošteno namedlo po strehi ter drugih delih avta, in začeli smo dolgo pot, kot proti Beogradu v filmu “Ko to tamo pjeva” -edino voznik Miško je moral obljubiti, da ne bo nič s tistim “Mogu ja zatvorenih očiju, da prevozam Sečoveljski klanac!” A čas, vreme in obilno sneženje so šli bolj in bolj zoper nas.

Prihod je bil šele ob devetih zjutraj, delno zaradi hitrosti 40km/h na avtocesti, ko smo kot zmešani divjali za snežnimi plugi, ki so pred nami čistili težko prevozno cestišče, deloma pa zaradi pokvarjenega motorja Divaško-Sežanskega jutranjca (vlaka), ki je dovažal našega kamermana. Po prihodu je sledil hiter pregled prisotnih tekmovalcev, pogojev v vodi in splošnega tekmovalnega stanja. Rezultati pregleda so bili odlični, če izvzamemo tekmovalce. Edini točen tekmovalec, ki bi uradno lahko odprl in začel tekmovanje jo je ob devetih zjutraj že zdavnaj popihal v službo. Edino njegov sms je utripal na telefonu – EPIC! Druga dva prisotna tekmovalca (od desetih), ki sta sploh uspela priti do obale, sta se skoraj neverjetno spogledala. Razmere v vodi so bile …

Jutro 12.februarja 2013 je bilo reci in piši neverjetno. Počasi se je med redkimi oblaki dvigovalo sonce in segrevalo statično ozračje, morje je bilo oljnato, kot je lahko oljnata oljnata slika, ali kot je lahko oljnat obrok kuharskega mojstra J.Oliverja, kljub temu, da namesto olja uporablja maslo, vmes so se pa smukala zaporedja in seti štirih do petih valov, ki so v popolnem brezvetrju počasi hodila iz daljnega juga bučnega, tokrat brez oljne konotacije, morja andrijanskega. Poleg nas je bil parkiran še en avto, a ta od netekmovalcev. Miha nam je rekel, da je štartal od doma ob enih ponoči in prišel šele okoli šestih zjutraj do Medulina.

Ta oljnata slika štirih surferjev v vodi se ni spremenila vse do nekih enajstih in ščepec dopoldne, ko je počasi začel pihati blagi severnik, ki je še dodatno našpičil vsak posamezen val in celi kičasti pocukranosti dodal še element blagega “off-shorea”, v jakosti nekje 3-5 vozlov. Dan, ko bi se moral zgoditi en najbolj epskih finalov v zgodovini JugoMajstra je postal en najboljših “free sešnov”, kar jih je bilo v bližini medulinske obale. Okoli poldneva se je četverici navzočih surfačev pridružila še leteča netekmovalna dvojica tretjega avta, ki se mu je uspelo prebiti čez vse zamete, debla in seveda tudi birokratske ovire.

Napoved in valovi se pa niso in niso dali. Vzrajno so šumeli svoj šumeči hod in tudi še, ko je še najbolj segret od dvojice surfačev našega avtomobila počasi pritovoril svoje izmučene in podhlajene kosti do našega PRESS prevoznega sredstva, po nekaj dolgih urah surfanja (ura je bila okoli treh popoldne) in je pravkar začela pihati blaga burja, le malce močnejša kot že prej omenjen severnik, so valovi neumorno, kot ura točno, še naprej hodili svoj skoraj nemi hod do medulinske obale istrskega polotoka.

Slike, kolikor jih je so od vseh prisotnih udeležencev, video mojstrovini pa še prideta v kratkem in jih objavimo takoj, ko ne bosta več tako vroči, da bi si opekli vse prste.

Kaj je bilo pa s tekmo? Tekma je pa kljub dani zeleni luči in odlični napovedi prestavljena. Do nadaljnjega, a ne predaleč vnaprej. Edini tekmovalec, ki je prišel na zbor rajderjev ob uri, določeni za štart tekme, se je namreč odpovedal prvemu mestu. Pravi, da kljub odličnih pogojih in možnostih za zmago še zmeraj raje vidi, da pride tudi konkurenca. Da ne bo kot v šalah o konjskih dirkah, ki jih prireja italijanska mafija.

Medtem ko pravo soul surfanje potrebuje prav take pogoje. Oljnat lineup in (skoraj) nič ljudi.

om