Analiza obremenitev in napora pri deskanju na valovih

Če ste se kdaj spraševali, koliko časa se dejansko peljemo po valu in kako naporno je surfanje, potem je naslednji članek kot nalašč za vas. V njem Jure postreže še z vrsto zanimivih podatkov, za še večjo globino pa se lahko spravite kar na njegovo diplomsko.                    

 

IZVLEČEK

Deskanje na valovih postaja vse bolj popularen šport, tudi v Sloveniji, kjer sicer ni primernih pogojev za njegovo izvajanje. Vedno več ljudi se vseeno odloči poskusiti deskati na valovih in vedno več je tudi takih, ki se s tem redno ukvarjajo. Zaradi tega se nam je zdelo pomembno bolj podrobno raziskati ta šport in obremenitve, ki se pri njem pojavljajo.

Analiza obremenitev in napora pri deskanju na valovih je potekala kot študija primera. Z njo smo želeli raziskati, kakšni so napor in obremenitve pri enourni seansi rekreativnega deskanja na valovih. Na ta način smo želeli prispevati k boljšemu razumevanju tega športa in ponuditi nekatera izhodišča za načrtovanje kondicijske priprave pri deskanju na valovih. Posneli smo osem enournih seans, pri katerih sem bil merjenec sam. Za merjenje srčnega utripa, razdalj in hitrosti smo uporabili merilec srčnega utripa Polar RCX5 s senzorjem GPS, ki smo ga vložili v vodoodporno vrečko in namestili pod neoprensko obleko. Pred začetkom raziskave sem si pri Conconijevem testu na tekoči preprogi izmeril maksimalni srčni utrip. Raziskava je potekala na plaži Baleal v kraju Peniche na Portugalskem. Gre za plažo s peščenim dnom, valovi pa so bili visoki približno od 0,5 do 2 metra.

Ugotovili smo , da veslanje leže na deski predstavlja večinski delež pri deskanju na valovih (55 %). Najmanj časa porabimo za samo vožnjo po valu (2,3 %). Deskanje poteka pretežno v območju zmernega in srednje intenzivnega napora (60–80 % SUmax). Povprečni utrip je znašal 131 udarcev na minuto (57,7 % SUmax), medtem ko je največji izmerjen utrip znašal 176 udarcev na minuto (93,1 % SUmax), kar kaže, da so pri deskanju prisotni tudi krajši intervali visoke intenzivnosti. V povprečju sem v eni seansi prepotoval 2,95 km in porabil 653 kcal, kar je primerljivo z nekaterimi drugimi športi, kot so nogomet, košarka, plavanje, smučanje in vadba aerobike.

 

UVOD

Deskanje na valovih je izjemen šport, ki je zelo povezan z naravo oziroma z oceanom, vodo, zato je lahko zelo sproščujoč in vzbuja pristen občutek povezave z naravo. Od deskarja zahteva kombinacijo različnih psihofizičnih sposobnosti, kot so ravnotežje, moč, vzdržljivost, znanje plavanja, poznavanje valov in razmer na morju, potrpežljivost itd. Zahteva tudi veliko časa, vadbe in vztrajnosti, kar pa je z užitkom pri vožnji vala močno poplačano.

Seansa deskanja se ponavadi začne z veslanjem leže na deski proti navidezni liniji, kjer se valovi lomijo (»line-up«). Včasih se lahko zlomljenim valom, ki nas potiskajo nazaj proti obali, izognemo in veslamo okoli, velikokrat – predvsem na plažah s peščenim dnom (»beachbreak«) – pa to ni mogoče in se moramo prebijati preko valov ali pod njimi. Ko prispemo do te navidezne linije, nastopi čakanje na primeren val. Potem ko se odločimo, kateri val hočemo uloviti, je potrebnih nekaj močnih zavesljajev, da pridobimo hitrost in da nas val začne potiskati naprej. V tistem trenutku, ko to začutimo, je treba hitro in natančno vstati na deski ter se odpeljati po valu navzdol, dokler ne izvedemo spodnjega zavoja (»bottom turn«), s katerim pridemo spet na nezlomljen del vala, po katerem deskamo do konca vožnje. Sestavni del deskanja na valovih je tudi t. i. »wipe-out« oziroma padec, neuspel poskus vožnje, kjer pride do izraza tudi sposobnost zadrževanja diha, še posebej če govorimo o velikih valovih, ki nas lahko pod vodo držijo kar nekaj časa.

Čeprav je deskanje na valovih raznolik in od naravnih pogojev odvisen šport, pa vseeno vsebuje nekaj elementov, ki so vedno prisotni:

1. Veslanje leže na deski dotočke/linije, kjer se valovi lomijo– »line-up«. Posamezna obdobja veslanja so lahko dolga tudi več minut, posamezne seanse pa lahko trajajo tudi do 4 ali 5 ur, pri čemer več kot polovico časa porabimo za veslanje. Zaradi tega so pomembne predvsem naša aerobna moč, kapaciteta in naša tehnika premagovanja valov (»duck dive« ali račji potop je tehnika, kjer se skupaj z desko potopimo pod prihajajoči val, »turtle dive« ali želvji prevrat pa je tehnika, kjer se skupaj z desko prevrnemo, tako da gre pena čez nas in desko). Pri obeh tehnikah premagovanja valov oziroma prehodov preko zlomljenih valov je pomembna sposobnost zadrževanja diha, pri račjem potopu do izraza pride tudi moč rok in ramenskega obroča, ko desko potopimo pod vodo, ter ustrezna tehnika in časovna usklajenost.
2. Veslanje leže na deski, ko lovimo val, je naslednji pomemben element, kjer pride bolj do izraza anaerobna moč zgornjih ekstremitet, ki je potrebna za močne in hitre zavesljaje, ki nam omogočijo razviti dovolj veliko hitrost, da ulovimo val.
3. Manevri na valu oz. vožnja po valu. Tu je potrebna moč jedra in spodnjih okončin za izvršitev eksplozivnih manevrov, ki zahtevajo natančnost, gibčnost in ravnotežje. Prav tako sta zelo pomembna predvidevanje in hiter reakcijski čas, ki nam omogočata, da se v trenutku prilagodimo situaciji na valu

Nadalje bi rad izpostavil še element vstajanja na deski, ki je koordinacijsko in tudi fizično zelo zahteven element, eden ključnih pri deskanju na valovih. V posamezni seansi kar nekajkrat poskušamo vstati na valu, kar zahteva nemalo moči v zgornjem delu telesa. Poleg moči pa je treba imeti tudi dobro ravnotežje, saj se element izvaja v gibanju in v vodi, kar zadeve ne naredi enostavne, še posebej na začetku, ko naša tehnika še ni dovršena.

Pri začetnikih velik del časa zavzema tudi sama hoja po vodi z desko, proti valovom, do mesta, kjer lahko ujamejo dovolj močno peno (zlomljen val). Še posebej če so valovi malo večji, to ni lahka naloga, saj so deske pri začetnikih zelo velike, valovi pa nas vedno znova potiskajo proti obali. Potem so tu še tokovi, ki nas nosijo sem in tja, drugi tečajniki, na katere moramo biti pozorni, in inštruktor, ki nam nekaj vpije, in ko končno pridemo do samega vstajanja, smo lahko že povsem izmučeni. Zato bi rad izpostavil še dve lastnosti, ki sta na začetku zelo pomembni – vztrajnost in potrpežljivost.

Mirovanje oziroma čakanje na val bi sicer težko opredelili kot aktivnost, pa vseeno je tudi to sestavni del deskanja. Pravzaprav je ta »aktivnost« po deležu časa, ki ga porabimo zanjo pri deskanju, na drugem mestu, takoj za veslanjem. Med tem časom deskarji počivajo, če gre za rekreativno deskanje si pogosto izmenjajo tudi nekaj besed, ves čas pa z enim očesom spremljajo, kaj se dogaja na obzorju, in opazujejo, če prihaja kakšen set valov.

 

METODE DELA

PREIZKUŠANEC

Preizkušanec sem bil sam, v času zbiranja podatkov star 23 let, visok 190 cm in težak 83 kg. Z deskanjem se ukvarjam okoli 5 let, in sicer gre za rekreativno deskanje na valovih. V obzir je treba vzeti tudi to, da ne živim blizu kraja, kjer bi lahko redno izvajal ta šport, zato je raven mojega deskanja še vedno dokaj začetniška.

 

PRIPOMOČKI

Za merjenje srčnega utripa, razdalj in hitrosti pri raziskavi smo uporabili merilec srčnega utripa POLAR RCX5 s senzorjem GPS G5 (Polar Electro Oy, Kempele, Finska), ki je beležil srčni utrip s frekvenco 0,5 Hz (vsaki 2 sekundi). Senzor GPS je beležil lokacijo s frekvenco 1 Hz (vsako sekundo). Subjekt si je prsni trak namestil pod neoprensko obleko, senzor GPS pa je bil vložen v neprepustno plastično vrečko, ki je bila prav tako nameščena pod obleko na nadlahti. Podatki iz merilca srčnega utripa so bili preneseni na računalnik s pomočjo vmesnika IR in programa Polar Websync ter analizirani s programom polarpersonaltrainer.com (Polar Electro Oy, Kempele, Finska). Za snemanje aktivnosti smo uporabili kamero SONY HDR-CX 210 s 5,3 megapiksla in 25-kratnim optičnim zoomom (Sony Corporation, Tokio, Japonska). Za merjenje maksimalnega srčnega utripa smo uporabili Conconijev test na tekoči preprogi (Conconi test, 2014), ki je eden izmed testov z maksimalno obremenitvijo in se pogosto uporablja tudi za določanje anaerobnega praga na podlagi točke defleksije srčnega utripa.

 

POSTOPEK

Analiza obremenitev in napora pri deskanju je potekala kot študija primera, pri kateri sem bil subjekt sam. Med deskanjem me je z obale snemal snemalec. Poleg tega smo merili tudi srčni utrip in hitrosti ter razdalje. Pred začetkom raziskave sem si pri Conconijevem testu na tekoči preprogi z merilcem srčnega utripa izmeril tudi maksimalni srčni utrip.

Snemanje enournih seans deskanja na valovih je potekalo na plaži Baleal v kraju Peniche na Portugalskem. Gre za plažo s peščenim dnom (»beachbreak«). Vseh analiziranih seans je bilo skupaj osem. Kamera je bila nameščena na stojalu na vrhu sipin na višini okoli 5 m, približno 50–70 metrov oddaljena od subjekta v vodi. Snemanje je bilo sinhronizirano z merilcem srčnega utripa in senzorjem GPS. Začelo se je, ko je subjekt z vidnim signalom obvestil snemalca in začel z merjenjem srčnega utripa ter signala GPS. Snemanje se je začelo, ko je bil subjekt še na plaži. Za vsako seanso so bili zabeleženi tudi pogoji (velikost valov in število ljudi v vodi).

Tabela 1: Kategorije velikosti valov in števila ljudi v vodi

Velikost valov	Št. ljudi
Do pasu	0–5
Do ramen	5–10
Višina glave	10–15
Višina čez glavo	Več kot 15

V tabeli 1 vidimo kategorije zabeleženih pogojev pri analizi seans.

Aktivnosti v vodi so bili razdeljene sledeče:

• veslanje (leže) na deski, vključno z račjimi potopi in želvjimi prevrati,
• mirovanje – sedenje ali ležanje na deski, vključno s počasnim enoročnim veslanjem za ohranitev položaja v »line-upu«,
• veslanje na val – od trenutka, ko se je deskar obrnil proti obali in začel veslati s ciljem ujeti val, do trenutka, ko so se stopala dotaknila deske ali pa je deskar prenehal z veslanjem in se obrnil nazaj,
• vožnja po valu – od trenutka, ko so se stopala dotaknila deske, do trenutka, ko so izgubila stik z desko (ali pa je deskar kako drugače končal vožnjo),
• ostalo – hoja ali tek po plaži, čas pod vodo in v vodi po padcu itd.

Videoposnetki so bili nato preneseni na prenosni računalnik in predvajani v programu VLC Media Player (VideoLAN organization, Pariz, Francija) za analizo.

Pridobljeni podatki so bili nato urejeni in statistično obdelani v programih Excel in SPSS, kjer so bili izračunani osnovni parametri opisne statistike (aritmetična sredina, standardni odklon, razponi itd.).

Pri beleženju srčnega utripa in signala GPS je v vodi prihajalo do motenj in prekinitev, zato je bilo predvsem pri računanju razdalj in hitrosti potrebnih nekaj prilagoditev (izbira intervalov, ko signal ni bil prekinjen).

 

REZULTATI IN RAZPRAVA

TRAJANJE AKTIVNOSTI

Kot je bilo ugotovljeno že v prejšnjih raziskavah o deskanju na valovih (Meir idr., 1991; Mendez-Villanueva in Bishop, 2006; Farley, 2011), je bilo največ časa tudi pri naši raziskavi namenjenega veslanju leže na deski (55,2 %). Sledilo mu je mirovanje oz. čakanje na val z 28,6 % celotnega časa. Pri ostalih dveh oziroma treh kategorijah (vožnja, veslanje na val in ostalo) se rezultati raziskav precej razlikujejo. Pri naši študiji smo zabeležili najnižji delež vožnje po valu (2,3 %), kar bi lahko razložili z razliko v nivoju deskanja na valovih (pri vseh ostalih raziskavah je šlo za tekmovalce ali bivše tekmovalce) in pa tudi razliko v pogojih (predvsem v dolžini valov). V kategoriji ostalo smo zabeležili drugo najvišjo vrednost (10,5%).

Slika 1: Delež časa za določene aktivnosti pri deskanju na valovih

Na sliki 1 je prikazan delež celotnega časa, namenjenega določenim aktivnostim pri enourni seansi deskanja na valovih.

Povprečna časa veslanja in mirovanja v tej raziskavi sta znašala 51,25 sekunde in 33,38 sekunde. Vrednosti so nekoliko višje kot pri ostalih raziskavah (Meir idr., 1991; Mendez-Villanueva in Bishop, 2006; Farley, 2011), kar pa bi lahko bilo posledica drugačnega opisa aktivnosti pri deskanju na valovih (pri ostalih raziskavah račji potopi niso bili del veslanja, zato so ob vsakem račjem potopu obdobje veslanja verjetno prekinili). Rezultati nam kažejo, da gre pri deskanju na valovih za prekinjajočo obremenitev, kjer nekoliko daljšim obdobjem veslanja (obremenitve), sledijo krajša obdobja mirovanja (počitek). Razmerje med veslanjem in mirovanjem je približno 2 : 1. Vendar pa ne smemo pozabiti, da gre tu za povprečja. Najdaljši in najkrajši intervali se od tega močno razlikujejo. Najdaljše obdobje veslanja v raziskavi je trajalo kar 7 minut in 4 sekunde. Šlo je za veslanje preko zlomljenih valov v »line-upu«, ki ponavadi traja dlje časa. Pri vseh seansah smo zabeležili obdobja veslanja, daljša od 90 sekund, pri sedmih tudi obdobja, daljša od dveh minut. Kratka obdobja veslanja od 0 do 30 sekund (ki so predstavljala 48,10 % vseh obdobij veslanja) pa so ponavadi služila pozicioniranju v samem »line-upu«. Povprečni interval vožnje je znašal 7 sekund, kar je nekoliko manj kot v drugih podobnih raziskavah (Farley, 2011; Mendez-Villanueva in Bishop, 2006). Spet bi lahko rekli, da gre vzrok za to iskati v različnih naravnih pogojih – naša raziskava je potekala na »spotu«, ki ni omogočal zelo dolgih voženj, in pa tudi v mojem nivoju deskanja, ki ni tako visok kot v drugih raziskavah.

 

POGOSTOST AKTIVNOSTI

Ugotovili smo, da je bilo 52,53 % poskusov, ko želimo ujeti val ter vstati in se peljati po njem, neuspešnih. Velik delež teh neuspešnih poskusov (45,45 %) je bil posledica tega, da vala sploh nisem ujel. Pri preostalih neuspelih poskusih sem val ujel, vendar ga nisem uspel uspešno odpeljati. Povprečno smo v enourni seansi našteli 38 »račjih potopov« (tehnika, ki jo uporabljamo za prehod preko zlomljenih valov).

Tabela 2: Pogostost različnih aktivnosti

	N			∑	M	SD
Račji potop	8	15,00	70,00	306,00	38,2500	18,09301
Želvji obrat	8	0,00	3,00	8,00	1,0000	1,06904
Veslanja na val	8	17,00	29,00	198,00	24,7500	4,23421
Ujetih valov	8	10,00	17,00	108,00	13,5000	2,97610
Voženj	8	7,00	16,00	94,00	11,7500	3,88219

V tabeli 2 lahko vidimo pogostost  različnih aktivnosti pri enournih seansah deskanja. Prikazane so minimalne, maksimalne in povprečne vrednosti.

 

SRČNI UTRIP

Povprečni srčni utrip pri enourni seansi je znašal 130,9 udarca na minuto, kar je predstavljalo 69,3 % SUmax. Povprečni maksimalni srčni utrip je pri študiji znašal 165,4 udarca na minuto (87,5 % SUmax), najvišji izmerjen maksimalni utrip pri tej študiji pa je znašal 176 udarcev na minuto (93,1 % SUmax). Povprečni srčni utrip pri naključno izbranih enominutnih intervalih veslanja je znašal 142 udarcev na minuto (75,1 % SUmax). Pri deskanju sem največ časa preživel v območju srednje intenzivnega napora (41,5 % časa) in območju zmernega napora (27 % časa). Skupaj sem v teh dveh območjih (60-80 % SUmax) preživel kar 68,4 % vsega časa. V območju visoko intenzivnega in največjega napora (80–100 % SUmax) sem preživel 17,3 % časa in v območju nizko intenzivnega napora 14,3 % časa.

Slika 2: Delež časa v območjih srčnega utripa

Na sliki 2 lahko vidimo, koliko časa sem v povprečju preživel v posameznih območjih srčnega utripa pri enourni seansi deskanja na valovih.

Najvišje vrednosti srčnega utripa so bile zabeležene med vožnjo po valu ali po njenem koncu, kar se ujema z ugotovitvami Farleya (2011). Razlog za to je verjetno obremenitev med veslanjem na val in vožnjo po valu ter sproščanje adrenalina med vožnjo in po padcu v vodo (Farley, 2011).

Povprečna energijska poraba pri enourni seansi deskanja je v tej študiji znašala 653,4 kcal (10,89 kcal/min). Energijska poraba je primerljiva z igranjem nogometa in košarke, plavanjem, smučanjem in vadbo aerobike (Katch in McArdle, 1990, v Hlastan Ribič, 2010).

Kot lahko vidimo iz rezultatov, večina aktivnosti pri deskanju na valovih poteka v območju zmernega in srednje intenzivnega napora, kjer prevladujejo aerobni energijski procesi. Vseeno pa znaten delež aktivnosti poteka tudi v območju visoko intenzivnega napora, kjer do izraza pridejo tudi anaerobni energijski procesi, glikogenoliza pri nekoliko daljših intervalih intenzivnega veslanja in tudi alaktatni procesi pri zelo intenzivnih intervalih veslanja (ko poskušamo ujeti val ali pa ubežati pred prihajajočim setom valov).

 

HITROSTI IN RAZDALJE

V naši študiji smo imeli nekaj problemov pri zaznavanju signala GPS med deskanjem, zato rezultati niso povsem objektivni. Pri merjenju hitrosti pri vožnji po valu smo zaradi slabega signala in relativno kratkih intervalov merili samo maksimalne hitrosti, pri petih najdaljših vožnjah pa tudi prepotovano razdaljo. Pri merjenju razdalj in hitrosti pri veslanju pa smo izbrali enominutne intervale, kjer signal ni bil prekinjen.

Povprečna prepotovana razdalja med enourno seanso deskanja je znašala 2950 metrov, povprečna prepotovana razdalja pri vožnji po valu (upoštevali smo samo pet najdaljših valov v posamezni seansi) je znašala 54 metrov, najdaljša prepotovana razdalja pri vožnji po valu pa 140 metrov. Povprečje maksimalnih hitrosti vseh voženj je znašalo 19,5 km/h, največja izmerjena hitrost je bila 28,1 km/h, povprečje največjih izmerjenih hitrosti pri vsaki seansi pa 24,3 km/h. Povprečna hitrost pri enominutnih obdobjih veslanja je bila 2,6 km/h.

 

NARAVNI POGOJI

Pri naši raziskavi smo tako opazili, da je bilo število račjih potopov, ki jih uporabljamo, ko se prebijamo skozi pene, največje takrat, ko so bili tudi valovi največji. Takrat se valovi zlomijo dlje od obale in tudi same pene, ki nas potiskajo nazaj proti obali, so močnejše, zato je logično, da moramo večkrat uporabiti tehniko račjega potopa.

Opazili smo tudi, da je bilo število voženj največje takrat, ko so bili valovi najmanjši. To je lahko posledica tega, da je veslanje nazaj v »line-up« veliko hitrejše, kar nam daje več časa za lovljenje valov, prav tako pa je deskanje na manjših valovih za začetnike (med katere bolj ali manj spadam tudi sam) lažje kot deskanje na večjih valovih.

Pri beleženju pogojev smo zasledili tudi, da je bilo število voženj po valu večje takrat, ko je bilo v vodi več ljudi, kar na prvi pogled ni smiselno (ker se posledično število valov porazdeli med več ljudi), vendar pa bi to lahko razložili tudi tako, da več ljudi v vodi pogosto pomeni tudi, da so pogoji za deskanje dobri, zato bi lahko na primer še vedno odpeljal več valov kot če bi bil v vodi sam in s slabimi pogoji.

Pri vseh teh opazovanjih pa bi radi poudarili, da so bila to le opazovanja, ki statistično niso relevantna, saj smo imeli premalo podatkov. Prav tako se nanašajo na določen kraj in določeno osebo, zato jih ne moremo posploševati.

 

VIRI

Conconi test. (2014). BrianMac Sports Coach. Pridobljeno 6. 9. 2013 iz   http://www.brianmac.co.uk/coni.htm

Farley, O. (2011). Competitive Surfing: A Physiological Profile of Athletes and Determinants   of Performance. Diplomsko delo, Auckland: Auckland University of Technology, School of Sport and Recreation.

Hlastan Ribič, C. (2010). Prehrana pri vrhunskem športu (Učbenik za študente medicine in         stomatologije), Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta.

Mendez-Villanueva, A. in Bishop, D. (2005). Physiological Aspects of Surfboard Riding           Performance. Sports Med 2005; 35 (1), 55–70

Mendez-Villanueva, A., Bishop, D. in Hamer, P. (2006). Activity profile of world-class dy

professional surfers during competition: a case study. Journal of Strength and Conditioning Research, 2006, 20(3). 477-482

Meir, R. A., Lowdon B. J., Davie A. J. (1991). Hear rates and estimated energy expenditure during recreational surfing. Australian Journal of Sport Science and Medicine, 1991; 23: 70-4

Povezava do celotne diplomske.

 

Jure Rugani, Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani