V sredo popoldan (5.4.06) okoli 17h pošlem SMS
Žigatu, ki je na srečo pustil svojo mobi cifro v čvekalnici. Vprašam,
če bi šel v Medulin zvečer, se tam prespi v avtu, zjutraj pa na valove,
ker je bila napoved ugodna. Žiga je biu takoj za akcijo in se zmeniva,
da se čez uro in pol dobiva pred kolosejem v Ljubljani (oba imava
približno urco do LJ). Itak jst malo zamudim (sm šla vmes še v
Domžale, kolegu prodat karte za Krvavec). Žiga mi naredi še uslugo in
mi gre kupit hrano v Spar, da mu ni bilo ravno dolgčas …hehe.
Potem
zmečeva njegove stvari v moj avto in greva v Medulin. Po poti čvekava
100 na uro in upava, da bi mogoče skočila v vodo še isti večer (aha).
Prideva do kempa Kažela okoli 22h ali mogoče malo prej in naju
varnostnik ne spusti v kemp. Kemp je zaprt kao!! Naivno vprašava, če
slučajno ve, kako se pride na drugo stran ograje (noben od naju ni imel
pojma). Varnostnik se dela kot da naju ne razume, pa rečeva ok. In sva
šla sama iskat pot. To je blo šele smešno. Se voziva po nekih blatnih
cestah, mimo vrtov, čudnih hiš, nekega ribnika ..na kratko…nekje bogu
za hrbtom. In vsakič oba ful pametna kao, ja ja to je to, to je zihr
prava pot, sej vidiš da je rdeča zemlja…ha ha ha. Uglavnem, če sva na
rdeči zemlji, pol sva prav. A sem omenila, da so bile tam vse potke
rdeče? 😀
Ampak tako čez kako uro in pol, nama
končno uspe in najdeva ta prostor na drugi strani ograje (kempa). In
valda ful ponosna. Ura pa 23.30h. Vzameva pivo, ki ga je Žiga imel sabo
in se sprehodiva malo naokoli. Veter je kar fino pihal, valovi so bili
pa prav čudoviti in polno lepih setov. Žiga moli, da se do jutra nebi
nič spremenilo. Povečerjava in se kao spraviva v avto spat. Ampak samo
gledava skozi okna kakšna je situacija v morju. Nato veter preneha
pihati, valovi pa še vedno čudoviti. Vmes začne malo deževati, pa kmalu
neha. Ura pol dveh zjutraj in midva še vedno ne spiva. Greva iz avta in
se zezava, da greva po varnostnika, ga ugrabiva, privlečeva do avta in
potem, da naj on najde pot nazaj do kempa, ampak po tej poti k sva
prišla midva. Se malo sprehodiva in ob dveh spet nazaj v avto spat.
Žiga še reče, da najraje nebi zaspal, ker se lahk valovi umes zgubijo.
Uro nastaviva ob 6h zjutraj in končno nama uspe malo zaspati.
Zbudiva
se ob pol 6h zjutraj in vsa živčna pogledava skozi okno ali je flat ali
je še vedno meka. Wohoo in je še vedno blo. Vetrčka skoraj nič, razen
blagi offshore, seti pa čudoviti. Pa greva ven malo slikat, ampak se ni
bol nič videlo, ker je bilo še preveč temno. Greva nazaj v avto, ker
mzlo je bilo pa k sviiina. In okol pol sedmih že postane dokaj svetlo
in zopet ven iz avta in malo slikat.
Čez par
minut se pripelje Jaka, ki pove, da je prišel dol okol polnoči in da je
prespal na neki barki al jadrnici. Se oba v parih minutkah preoblečeta
v neoprene (Jaka je meu 7mm potapljaški neopren). In pol hitr v vodo.
Jst rečem, da ju bom malo poslikala in pofilmala. Naredim par lepih
filmčkov in nekaj malega fotk (bol šit, ker na daleč ne zumira lepo).
Potem pa se tut sama preoblečem in grem v vodo. Bli smo ves čas sami,
niti domačini niso prišli nič pogledat.
Valovi
pomoje da so bili dost čez 1m in tko lepi seti. Umes malo dežek, ampak
kvečemu par sekund. Žiga in Jaka sta odfurala kar nekaj lepih setov.
Jst sm se pa bol matrala na tem kratkem surfu. To res ni za učit 🙁 .
Ampak sm se pa vsaj napedlala (heh). Tazadn je šel iz vode Jaka, okol
pol desetih. Vsem so nam zmrznali podplati in dobili krče v prste na
nogah :D. Splačalo se je it, tako da na konc smo bli vsi zadovoljni.
Jaka je naredil še eno skupinsko fotko in potem smo se odpravili.
Da
pa nama z Žigatom ni bilo treba zopet po isti poti nazaj, je Žiga na
tisti ograji, ki ima ključavnico, ob strani odvil žičke, ki držijo vrata
skupaj, namesto tečajev. In potem sem lepo zapeljala avtek v kemp (ob budnem nadzoru obeh fantov – vsak iz ene strani) in
Žiga je zopet privil žičke nazaj :D. In potem sva se lepo odpeljala ven
iz kempa brez da bi nama kdo kaj težil.
Na poti
domov, sva tako malo za šalo (oz. ker sva ful pametna hehe) naredila še
en krog okol riti in pol končno našla spet pravo pot. Na carini sva se
s slovenskim carinikom zapletla v majhno debato o tem kje sva srfala in
da se v Medulinu pač učasih tudi to lahko. In potem proti domu, kjer
naju je na poti presenetila še snežna nevihta, ki se je malo pred
ljubljano umirila.
Torej splačalo se je definitivno biti doli in biu je en tak lep izlet, pa predvsem zanimiv :D.
Teja
Comments (0)
Leave a reply
You must be logged in to post a comment.