Avstralija – drugic

Po dolgem premisleku sem le izbrala desko, za katero upam, da mi bo
sluzila, kot mora. Omislila sem si celo Wave-finderja, zepno knjizico,
kjer so oznaceni in
opisani vsi spoti (al pa vsaj vecina) v Avstraliji, ceprav bi blo morda
pametno se najprej naucit srfat, sele nato pa odkrivat nove spote, nove
valove, nove… Kukrkol, samo se vreme pocakam in lahko se zapodim v
ocean! Po treh dneh dezja, vetra in res bednega
vremena je le prislo sonce in z njim valovi (no, valovi so bli ze prej,
sam…). Vsa neucakana se zapodim s svojo novo desko v vodo, tam pa…
KATASTROFA!!! Tok bednega srfrja pa se ne! Sej mi je kr mau nerodn
priznat, ampak jz tud vn nism prsla! Pa valovi se mi sploh niso zdel
tko grozni al pa kej ekstremno veliki. Sicer niso bli najbolj urejeni,
prhajal so mal kle, mal tm, en mau vecji, spet kksn mau manjsi, ampak
to, kar sm jz tm izvajala, ni blo podobno nicemur, kaj sele srfanju!
Pedlam na vso moc, vsaka druga pena me vrze dol z deske, na dilo se
kobacam kt en ostarel kit, desko nekajkrat dobim v glavo, lis se mi
zapleta okrog nog, o tem, da sm se skor utopila pa raje ne bi, sploh
ker za to ni bilo cist nobene potrebe, saj sem scasoma ugotovila, da mi
voda seze itak samo do ramen… Ko sem mela vsega poln kufr, sm se samo
obrnila in odpedlala nazaj na obalo. Seveda sm pustila, da me je tok
odnesel kaksnih 50m nizje, saj sem se zelela izogniti pogledom in
verjetno tudi kaksnemu aplavzu s strani prenekaterih opazovalcev, ki so
z obale obcudovali mojstrovine tistih ta pravih srfarjev, meni pa se
verjetno smejali… S tako sklonjeno glavo kot danes nisem se nikdar
hodila… (se mi je skor vrat zaskocu, he he). V
upanju na boljsi jutri vas lepo pozdravljam!