Online surf šola za začetnike in tiste, ki že nekaj znate:)! Vse o surfanju od A do Ž.

Spletna Surf Šola

Takale online surf šola ni nadomestek za pravo stvar :). Ampak čim več informacij, preden se podaš na valove, v nobenem primeru ne škodi.

Surfanje

Najlepše stvari v življenju so zastonj.

Deskanje je prava izbira trenutkov na valu. Biti eno z valom. Prima stik z naravo, trije krasni prepletajoči se elementi v človeku; voda, sonce, zrak in hiperventilirano prečiščeno telo vseh mestnih svinjarij. Občutki v telesu vplivajo na človeka noro in krasno in oh in sploh super. Od začetkov, ko se pobiraš in lomiš na deski, ter do tega, ko te zalije »centrifuga« ter trešči na dno k ribam in potem kasneje, ko postanemo mojstri, lahko opazujemo elegantno polzeče vale nad našimi glavami, ki tvorijo nad glavo »tubo oz. luknjo«. Da sploh začnem- deskanje na valovih je eden izmed najelegantnejših, najdrznejših, pa tudi eden izmed najzahtevnejših športov.Ko ga enkrat osvojimo, besede več ne zmorejo opisati krasnih občutkov, ko polziš po gladkem valu turkizne barve. Obstaja dobro znan deskarski izraz »only a surfer knows a feeling«, pa še kako resničen je. Ampak pazi, dragi bralec- ta šport te resnično lahko zagrabi, če le imate malce žilice za to. V upanju, da se bo ta šport razvil tudi v Sloveniji, oziroma med Slovenci, sem se odločil napisati tudi majhen priročnik za začetnike.

Oprema

Izbira prave opreme je nuja, saj nam za začetek majhna deska prav nič ne koristi. Osnovno pravilo- večja deska- večja plovnost in tako tudi večja stabilnost.

Shortboardi (kratke deske)

Za ta tip desk je značilno, da so velike med 5 fitov in 8 inčev ter 6 fitov in 8 inčev. Se pravi med 1.70 m in 2.0 m. Večji deskarji lahko posežejo po malce daljših deskah. Ta tip desk je namenjen za bolj izkušene deskarje, saj so bolj okretne, hkrati pa so tudi težje za manevriranje, saj že manjši nagib in zasuk na deski pomeni oster zasuk.Debelina variira različno od deske do deske. Robovi (angleško rails) so lahko mehki oziroma trdi, različni so tudi repi desk (tail) in nosovi desk (nose). Skratka, poenostavljeno ta tip desk ni za začetnike,saj čeprav izgledajo zelo lepe na plaži, so izredno zahtevne za veslanje (paddling), težje je z njimi loviti valove, težje je najti stabilnost na deski. Za začetnike je priporočljiv malibu oz. funboard.

Malibu (srednje dolge deske)

Te deske so nekje vmes med short in longboardi, so nekje dolžine 7 fita in 6 inča (2.30 m), rahlo širše ter debelejše, z rahlo zaokroženim nosom. Te deske so projektirane večinoma za zabavno  (počitniško) deskanje. Z njimi je lahko ujeti val, pa še kar okretne so. Idealne so za deskanje  v razmerah, ko so valovi visoki nekje okrog 1 m pa do 1.5 m. Priporočljive za začetnike oziroma za srednji razred deskarjev.«

Longboardi (dolge deske)

Razvoj desk je bil povezan prav z njimi, z začetki deskanja na valovih, v 60 letih. Longboard je v večini dolg prek 8 feetov in 6 inčev (2.60m), z močno zaobljenim nosom, ki omogoča hojo po njem in kar sprehajanje po celi deski  havajskem stilu, celotna deska je kar plovna. Imajo en ali tri smernike, od katerih je glavni smernik kar precej dolg kakor kobilica.
Longboarde ponavadi delimo v dve kategoriji, od katerih je krajša verzija Mini-malibu deska, tudi primerna za začetnike.
Skratka longboardi so najtežji za manevriranje, a omogočajo prav posebno tehniko drsenja prek valov, trike kot so ježa na eni nogi, sprehajanje po celi deski, obrati, stoja na glavi in podobno…

Neoprenska obleka (wetsuit)

Iznajditelj neoprenske obleke je bil Jack O´Neill, takrat je bil to nekakšen usnjen telovnik, sedaj pa so to ultramoderne in raztegljive obleke vseh vrst. Njihov poglavitni namen je zadržati tenak sloj vode zraven telesa, telo pa ta sloj vode ogreje in to nas potem greje. Obleka se nam more tesno prilegati, vendar pa nam mora biti hkrati tudi udobna za veslanje. Poznamo različne debeline  oblek, glede na temperaturo vode. Kratki neopreni zadoščajo temperaturi 19°C in naprej, dolgi neopreni z debelino 3 mm po telesu in 2 mm po rokah pa za temperaturo od 15°C naprej. Od tod oznaka 3/2. Poznamo pa tudi debelejše, kot so 4/3 in 5/3 mm, namenjeni so za hladnejše vode in zimske razmere, nekateri ekstremisti gredo tudi na antarktiko deskat.Najbolj klasično pa je deskanje brez neoprena  v toplih (tropskih vodah), kjer voda dosega tudi 27 °C in se lahko tudi potiš  v njej. Deskanje brez neoprena, samo v kratkih hlačah, daje poseben občutek svobode, ko te nič ne veže…Poleg neoprena pa poznamo še rashguarde oziroma lycre, to so majice iz posebnih materialov, ki so lahko tudi podložene, namenjene zaščiti pred drgnjenjem oziroma sončnimi opeklinami. Sicer pa si na naši strani preberite še popoln vodič po neoprenskih oblekah – wetsuit guide .

Leash

oziroma vrvica, s katero si pripnemo desko na zadnjo nogo, je nujno zlo. Preprečuje, da bi Vam deska pobegnila, ali ušla in še koga poškodovala, v velikih valovih nas rešuje pred dolgimi nepričakovanimi plavanji na obalo. Eden izmed nepogrešljivih pripomočkov v surfanju, čeprav ga nekateri profesionalci nimajo, češ zato da lažje skačejo, je upor manjši v vodi, ampak deska ti lahko zelo hitro odleti.

Vosek

SexWax oziroma vosek. Najbolj znana reč, z njim si desko namažemo po površini, kjer so naše noge, oziroma začetniki po celi površini, z namenom, da nam ne zdrsne dol z deske.

Fin (smernik)

oblikovan je kot plavut, njegov namen je držati smer. Poznamo zelo različne oblike, manjše za kratke deske, medtem ko dolge deske zahtevajo daljše smernike.

Prvi koraki

Voskanje

je prva in najosnovnejša zadeva, ki jo opravimo, preden gremo v vodo. Vosek nam služi za dober oprijem, da nam ne zdrsne. Mažemo vsakič po površini, kjer so noge, oziroma lahko še malce več, če smo začetniki. Obstajajo tudi različni voski za različno temperaturo vode. Tropical za vodo 25°C, warm za nekje med 20 in 25°C, in cold vosek za temperature pod temi vrednostmi. Desko mažemo s krožnimi gibi, močno pritisnemo, da se vosek »vtre«, nato pa poizkusimo z roko, če je oprijem dober.

V vodo!

Kot vsak neučakan nadebudnež sem tudi sam takoj »letel« na vrat na nos v vodo, tam pa nas čaka na tisoče in tisoče drobnih malenkosti in presenečenj, ki nam popestrijo dan, od tokov, pa do bodičastih rib… Ko takole sedimo na obali in opazujemo polzeče turkizno modre luknje, iz njih pa švigajo deskarji in izvajajo vse vragolije, si najbrž mislimo kako je vse lahko.Res je, samo vmes je treba »naštudirati« vse korake, ki pa jih ni malo, zato Vam jih bom predstavil po vrsti.

Vrvica

oziroma bolj znano »leash«. Predno zakoračimo v vodo, si privežimo na zadnjo nogo leash, in sicer tako, da je vrv usmerjena nazaj in navzven, da se nam ne zapleta v noge. Zelo je pomembno, saj nam je le to zelo odveč, če nam v vodi še vrvica nagaja, ko pa imamo že sami s sabo dovolj dela z stabilnostjo.

Ravnanje z desko

Z desko je treba biti previden pri vseh korakih, saj nam lahko olajša ali pa zakomplicira deskanje. Pri sami hoji v vodo je dobro imeti desko na tisti strani boka, kjer imamo privezan »leash«, iz razloga, da se nam ne zaplete v noge in pademo na nos na plaži.

Koraki do višine prsi

Pri hoji po vodi v višini nekje do prsi naj deska mirno plava ob vašem boku, služi pa vam naj kot opora, ko pa boste preskakovali valove, pa naj vam bo kot odriv. Pazimo, da nam val deske ne zaluča v glavo. Boli! Primemo desko v njeni zgornji polovici, jo dobro držimo za robove, ko pa pride pena zlomljenega vala, ga enostavno preskočimo tako, da se poskusimo kar uleči na desko v skoku. Slednje je pomembno zato, da ne puščamo nič upora v vodi, in tako nas ne more pena potisniti nazaj na obalo. Če nas pena vala  preseneti, se poskusimo držati deske. Najlažja metoda je sicer spustiti vse skupaj in se potopiti pod val, a je lahko kdo za vami. Predno to dejansko storite, vedno preverite, ali je kdo za vami.

Drsenje  po trebuhu

Ko enkrat zabredemo v globjo vodo, lahko prestopimo na naslednji korak. Je pomembna faza pred vstajanjem na deski in sicer zato, da se naučimo ravnotežja. To storimo tako, da počakamo da se nam približa dovolj močna enakomerna pena. Naj se Vam ne mudi z skakanjem na dilo, saj Vam le-to zbija ravnotežje, na desko se vlezite takrat ko boste umirjeni in sigurni. Ko ste torej na deski, in ko je pena le kakšna dva metra za Vami, naj sledijo zamahi. Globoko in močno, da ujamete hitrost pene. In ko enkrat to storite, je pomembno naslednje. Pazite, da ne boste ležali na deski preveč naprej, saj se Vam nos deske zapiči v vodo, ne pa tudi preveč nazaj, saj v tem primeru zavirate. Vsak naj sam najde svoje ravnotežje, da bo deska vedno vzporedna z gladino vode.

Usločenje

Naslednji korak, po mojem mnenju najpomembnejši. Ko enkrat začnete drseti po peni, ne pozabite na ta korak, ki služi kot odrivna faza. S tem ko iztegnemo roke, pritisnemo desko na gladino vode, deska se stabilizira, dobimo večjo hitrost, kar pomeni lahko pričnemo z vstajanjem. Usločeni bodimo samo toliko, kolikor je potrebno, da imamo v rokah še odrivno moč, z vstajanjem pričnemo šELE ko se zasigurno peljemo usločeni kaki dve sekundi.

Vstajanje

Se izvede kot neprekinjeno zaporedno izvajanje zgoraj omenjenih faz. Vstajanje MORA biti izvedeno v enem tekočem koraku, sestavljenem iz vseh teh faz. Ko se zaključi faza usločenja, se eksplozivno odrinemo od deske, faza vstajanja pa se izvede pravilno takole.
Vzdignemo pogled, vedno usmerjen naprej.
a) Močan odriv.
b) Rotacija bokov.
c) Noge dovolj narazen.
d) Težišče nizko
e) Roke v »preži«

Močan odriv seveda zato, da ne vstajamo po kolenih. Rotacija bokov je obvezna zato, da se stopala postavijo v pravilen položaj na deski, podoben kot pri deskanju na snegu. Prednja noga je malce pod kotom, zadnje stopalo je glede na desko pravokotno, zadnja noga malce upognjena navznoter proti deski. Težišče mora biti nizko obvezno zato, da jasno ne pademo takoj ko smo vstali. Valovi so premikajoča zadeva, še posebej nestabilna pa je močna pena. Zatorej- NIZKO težišče! Roke v »preži« sem dodal na koncu, za tiste malo boljše. Ko se enkrat peljemo, roke omogočajo dodatno stabilnost, oziroma z njimi krmilimo in obračamo desko kot tudi s celim telesom. Zaenkrat bo dovolj, če napišem da morajo biti roke vzporedno z desko, nikakor ne mlahave ob telesu.

Padci

Če vas val dlje časa drži pod vodo, nikar ne paničarite. Zelo redko se zgodi, da bi nas val držal pod vodo dlje kot par sekund. Sproščeno in mirno se predamo toku,  bodimo čimbolj stegnjeni, tako da gre tok ob nas, ne pa da mu predstavljamo oviro pod vodo. Ko pridemo spet nad gladino vode, si vedno postavimo roke pred glavo, da jo zaščitimo, da nam ne prileti v glavo deska kakega deskarja ali pa pogostokrat kar svoja.Da pa ne boste mislili, tudi pasti je treba znati. Tudi tega se zlahka naučimo. Ko začutimo, da bomo padli, je potrebno desko odriniti z nogami proč od sebe, iz razloga, da ne pademo na njo oziroma na smernike, ki so kar precej ostri. Po pameti. Ko padamo, padimo na noge in ne na glavo. V vodi se namreč lahko skrivajo tisočere skrivnosti, od skal naprej…

Uporabni nasveti

Vztrajnost. Prva in izredno pomembna stvar. Je eden izmed težjih športov za naučiti se, zato vztrajno in pogumno.
Pogoste napake, iz katerih se učimo:

a) Vstajanje na kolena. Na začetku se zdi zelo zabavno, a resnica je drugačna. Ko se to navadimo, počnemo to kar naprej, nimamo moči za odriv. Zato to počnite kar čimmanjkrat.
b) Težišče preveč naprej. Nos deske se nam zapiči v vodo, pikiramo naprej kot  Titanik v vodo.
c) Težišče preveč nazaj. Deluje kot zavora, ne dobimo zadostne hitrosti. Nasploh v deskanju velja, težišče naprej- pospešek, težišče nazaj- pojemek. To si velja zapomniti.
d) Prehitro vstajanje. Vstanimo šELE takrat, ko se nekaj časa peljemo po trebuhu in imamo zadostno hitrost, ki nam je omogočila zadostno stabilnost.
e)  Noge preveč skupaj. Noge naj bodo vsaj na začetku rajši malo bolj narazen, tako bomo imeli zadostno stabilnost.

Prek valov!

Poglavje prek valov posvečam tistemu delu deskanja, ki je najbolj zoprn in tečen, še sploh za začetnike. Kako priti skozi zlomljene valove, ki se nam rušijo na glavo in nas vedno znova potiskajo proti obali, mi pa bi radi prišli malo bolj na odprto.

Prvi način, sicer malo bolj »tako tako« je ta da kar izpustimo desko in se potopimo pod val »peš« brez deske. To je v redu samo toliko časa dokler smo čisti začetnik. NIKOLI ne delajmo tega, kadar je še kakšen deskar za nami. Vaša deska mu lahko razbije betico in ga resneje poškoduje.

Drugi način, ko veslamo proti odprtem, je da preprosto potisnemo desko, da se malce zapiči v peno, pena pa zdrsne med nami in telesom.

Tretji način, dokler so valovi majhni, jih preprosto preskočimo z desko vred.

Četrti način, želvica, je uporaben za daljše deske, a izredno zahteven. Ko pride val, primemo desko, se z njo vred zarot0iramo za 180 stopinj, tako da je smerniki gledajo ven iz vode, mi pa pod vodo povlečemo nos deske pod val. Peti način, zahtevnejši, a nikoli ne zataji, se imenuje »duck dive.« To tehniko uporabljajo izkušenejši deskarji, s potiskom deske pod vodo, kot bi v vodo zapičili lopato, gremo pod vodo, nakar pa potisnemo v vodo še njen zadnji del s kolenom ali nogo, tako da smo kar čim globlje v vodi. Najboljša tehnika, ko so valovi večji.

Sedenje na deski

še celo sedenje zahteva tehniko. Ko pridemo čez divje vode pen, si moramo odpočiti. To storimo s pravilnim sedenjem na deski. Iz razloga, da si naberemo moči za naslednji val. Najdemo položaj nekje na zadnji tretjini deske, tako da se nam ne prekopicava ne preveč naprej in nazaj. Noge damo zadosti narazen v vodi, da lovimo ravnotežje. Z eno roko primemo desko, z drugo pa lovimo ravnotežje v vodi, služi naj nam kot veslo.

Valovi in vreme

Valovi nastanejo kot posledica vetra, neviht, ki nastanejo nad odprtim morjem. Dlje od obale, kot nastanejo, močnejša kot je nevihta, lepše linije valov bodo na obali, ter jasno, večji bodo valovi. Koliko visoki bodo valovi, določajo faktorji, kot so:

• Moč vetra
• Koliko časa veter piha
• Dolžina odprtega morja, nad katerim piha

Ko tako potujejo valovi do obale, se nato zadenejo v dno, in tako se vrh vala zlomi. Ravno to deskanje je. Lovljenje te točke, kjer se bo val zlomil. Ponavadi se zlomi v vodi, ki je globoka eno tretjino višine vala, čeprav to ne velja vedno.

Beach breaki

so mesta, kjer se valovi lomijo na peščeni plaži, idealni za začetnike, ali manj izkušene deskarje. Takšni valovi se ne lomijo vedno na isti točki, saj se tudi pesek pod njimi premika.

Reef breaki

so mesta, kjer se val zlomi na koralah, skalah. Val se naredi hitro, je močan, in dela luknjajoče valove, skozi katere drvijo deskarji. Tak primer so Hawaii. Val se ponavadi zlomi, kjer  zadane v koralo, čer. Valovi so izredno atraktivni- a tudi zelo nevarni. Padec pomeni lahko trk v skale- zato pazljivo in zaščitimo si glavo, če že pademo!

Point breaki

kot že ime pove, se lomijo na istem mestu. Zagotavljajo nam zelo dolge vožnje, se lahko vijejo tudi okrog rta (najdaljši val naj bi bil menda v Čilu, okrog 2 km) v zaliv. Iz višin izgledajo zelo atraktivno.

Tokovi in plima

Tudi zelo pomemben faktor, ki ga moramo upoštevati, predno gremo v vodo. Tokovi lahko producirajo kanale, po katerih drvi voda kot reka nazaj v morje. Te kanale ponavadi pridno izkoriščamo deskarji, saj nas odplaknejo na odprto, kjer se valovi šele začnejo lomit. Tokovi nastanejo ponavadi tako, ko valovi prinesejo s seboj na obalo ogromne količine vode, ki mora nekje odteči. Sčasoma in z opazovanjem dobimo občutek, kje so tokovi, tako da ne gremo brezglavo v vodo. Lahko potujejo horizontalno ob obali, lahko pa jih gredo vzporedno s rti, naravnimi izdrtinami, vdrtinami, ali pomoli. Izkušenejši deskarji vedno izkoriščajo rip curl, tok ki dere na odprto tako, da hitreje pridejo na odprto do točke, kjer se valovi lomijo. Začetniki bodite previdni in se učite opazovati tokove! Če se slučajno zgodi, da vas odnese- vedno veslajte pravokotno glede na tok, da mu uidete. Nato moramo samo ujeti peno, ki nas bo popeljala nazaj na obalo. NIKOLI ne veslajte proti toku, marveč vedno s tokom, to je zlato pravilo, ki si ga vtisnite v srce, vi, ki resnično nekaj hočete od deskanja. Toka namreč ni moč premagati, potrebna je večja spretnost- opazovanje. Tudi te se naučimo z malce vaje. Opazujemo hiše, svetilnike, obalo, da vidimo, v katero smer nas nese, da naredimo taktiko, kako bomo veslali in kje. Na plažah, na katerih so zastavice, si lahko z zastavicami pomagamo, da vidimo, v katero smer gremo. Na takšnih plažah so ponavadi reševalci, njih zastavice pa imajo različen pomen.

• Rdeča pomeni: močni tokovi, nevarno! Kopanje prepovedano, deskanje dovoljeno samo, če so v vodi trije.
• Rumena pomeni: srednji tokovi, kopanje dovoljeno, deskanje dovoljeno.
• Zelena pomeni: ni tokov, ni valov, ni nevarnosti. Vse dovoljeno.
• Včasih se pridruži signalizaciji še zelena zastavica z rdečo piko, to pomeni šola deskanja.

Zastavice za kopalce ponavadi dado tam, kjer tokovi prinašajo noter valove.

Par nasvetov:

• Nikoli v vodo sami
• Vedno se zavedajte vaših sposobnosti
• Ne ostajajte v vodi predolgo, ko ste enkrat utrujeni ali premraženi, takoj na obalo
• Zavedajte se efekta mrzle vode ali vročine, oboje vam lahko odvzema moč, pa se tega sploh ne zavedate
• Če greste deskat na neznano lokacijo, se najprej pozanimajte, kje se gre v vodo in iz nje
• Redno preverjajte vašo opremo
• Tudi v vodi mislite na druge

Nastanek valov

Kako sploh valovi nastanejo? Valovi nastanejo kot posledica neviht na morju. Dalj od obale, kot nevihta je, bolj intenzivno kot je ciklonsko območje, čistejši in večji valovi se pojavijo na obalah. Ko se nevihta razvije, bo veter, ki piha nad morsko površino,  najprej povzročil nagubanost morja, ki se kasneje najprej razvije v čopaste vrhove, kasneje prave vetrne valove z naraščujočo močjo nevihte.Bolj visoki vrhovi, kot postajajo, višja ovira so za veter, ki jih še kar naprej potiska. Koliko bo ta val visok, je odvisno od:

• moči vetra
• trajanje moči vetra
• površina, dolžina, nad katero piha.

 

Se pravi večja kot je površina morja, nad katero piha- višji bodo valovi. Zato imamo ogromne valove na Pacifiku, ampak nikoli na Jadranu. Kako nastanejo valovi, ko vetrovi v ciklonu pritisnejo na morsko površino in razpošljejo valove krožno v vse smeri. To izgleda v centru nevihte tako, da se val prekriva prek vala. Bolj kot se valovi umaknejo od centra nevihte, bolj čiste linije valov se bodo naredile. Takšna valovanja imajo moč, da bi lahko potovala do dvakrat okrog zemlje, predno se razbijejo na plažah. Ko se swell premika proti obali z hitrostjo 20 do 30 km na uro, naletava na vedno bolj plitko vodo, predno se zaleti v dno . Masa vala se zgosti in val naraste.To se zgodi v vodi, globoki približno 1/3 višine vala. To ni vedno tako, posebno pri kakšnih skalah. Lepša oblika valov nastane, ko piha veter z obale na morje- offshore veter. Le- ta veter valove zadrži, jim da obliko, medtem ko jih onshore veter, veter, ki piha z morja na obalo,  podre in razpiha.

Plima in oseka

V kakšnih področjih bodo razlike med plimo in oseko ogromne- in tu se pojavijo lahko močni tokovi- vedno opazujte- bodite pripravljeni. Tudi valovi se različno lomijo ob oseki in plimi. Prav zato dobimo za vsako obalo podatke, ob katerem času se najbolje lomijo. Obstajajo koledarčki z točnim časom plime in oseke, katere ponavadi dobimo v deskarskih trgovinah.

Zlata pravila deskanja

Obstaja nekaj zank in pravil. Val pripada tistemu, ki je bližje peaku- točki, kjer se bo val zlomil. Če je kdo točko ujel, in je že na valu- spoštujte to. Val je njegov. Pravilo obstaja zaradi tega, ker deskar riskira trk z ostalimi, ali pa preprosto zato, ker tako podreš val z svojo lastno nevednostjo tistemu, ki mu pripada. Tako naj bi vsi deskarji opazovali to pravilo- začetniki še posebej! Vedno poglejte levo in desno vzdolž  vala.

Ko nas ujame SET

Kaj to sploh pomeni SET? Set je namreč skupina valov, ki pride vmes med presledki, med zatišjem. V setu se nahaja nekje pet valov, od katerega so nekateri potisni, drugi narivni, tretji pa imajo MOČ. Narivni valovi v setu pridejo prvi do nas, niso tako ogromni. To sta običajno prva dva vala. Tretji, ima v sebi moč, saj je vmesni val. Tega se ponavadi splača izbrati za vožnjo. Zadnja dva vala pa sta potisna, in se vlečeta za ostalimi. Kakorkoli, to ne drži vedno- a v lepih razmerah lahko to dejstvo opazimo, če bomo lepo mirno in zbrano sedeli na deski.Kakorkoli, da pa popazimo, da ne dobimo kakšen večji set valov na glavo, saj nam le- to jemlje naše moči, je potrebno nekaj koncentracije usmeriti na horizont. Pametno je, da ostanemo v pripravljenosti,  oči naj nam počivajo na horizontu. To je izrednega pomena, saj s tem opazujemo, kje se bo val zlomil. Kadar torej opazimo že od daleč gmoto , veslajmo proti  njej, da bomo v  premici z njo. Le- to dejanje nam prihrani energijo, saj nam potem ni treba narediti nič drugega kot dva, tri zamahe.Če se val podre na vas, spustite vse, pazite, da ni nikogar za vami. Potopite se pod val in vedite- turbolenca pod valom traja par sekund. Ko je val mimo, poglejte, ali ni naslednjega- če je, ponovite postopek. Če ni, čimprej na desko in veslajte na točko, kjer se bo  val zlomil (peak).

Lovljenje vala

Če želite postati dober deskar, vključite znanje. Veslajmo na način najučinkovitejšega prihranka energije. Veslajmo počasi, globoko, mirno. To nam da hitrost.

Manevriranje

Ko se enkrat naučimo peljati belo peno, bomo potrebovali nekaj več. Potrebovali bomo cel, čist, gladek, polzeč val, ki predstavlja popoln užitek. To je tisto pravo. Deskanje nezlomljenega vala je prav posebna umetnost, zahteva dober občutek za desko, ki ga pridobimo z vztrajno in pametno vadbo.

»Vzlet«

To je del, pri katerem se vse začne, tako da mora biti popoln. Vzlet pod kotom izgleda tako, da prihranimo spodnji zavoj (bottom turn), kar olajša delo začetnikom. Ko se val približa, veslajte rahlo pod kotom glede na obalo. Ko vas bo val vzdignil z desko, boste spoznali, da vas pravilno nese pod kotom, po strmini, bregu vala. Vse, kar morate naresti, je izvesti vstajanje malce hitrejše- se pravi, ko vas val povzdigne- je treba izvesti vstajanje malce hitrejše- se pravi, ko vas val povzdigne- je treba biti čimprej na deski. Profesionalni deskarji izkoriščajo potisno moč vala, se pravi, so v pravem trenutku na pravem mestu- val sam jih potisne na desko. To pa zahteva veliko potrpežljivosti in vaje. Ko enkrat vstanemo in se peljemo postrani po valu- v levo ali desno, storimo naslednje:

• Noge morajo biti rahlo pokrčene navzdol, zadnja noga malce pokrčena v smeri proti deski.
• Roke v preži, rahlo narazen od telesa, z njimi namreč obračamo celo telo- tako vodimo desko v željeno smer ( z obračanjem telesa)
• Za začetnike je boljši štart, če gremo s trebuhom proti valu (forehand štart)
• S hrbtom proti valu je štart malce težji, saj moramo štart izvesti malce bližje vrhu vala. Desko je malce težje uravnavati, saj ne vidimo dobro celega vala. Tak način se potem učimo, ko že dobro obvladamo štart s trebuhom proti valu.

Spodnji zavoj (bottom turn)

• veslamo. Naše težišče mora biti rahlo naprej, pogled usmerjen v val, desko deskar potisne na val
• hitro vstanemo,
• pritisnemo notranji rob deske (rail) proti valu,
• Spodnji zavoj nam da centrifugalni pospešek.
• Pogled mora biti vedno usmerjen na val, tako da predvidimo naslednji korak.

Cutback (oster zavoj)

Oster zavoj je odličen način, da pridemo do najmočnejšega dela vala, pri tem je najpomembnejše, da se časovno uskladimo, kdaj bomo naredili zavoj. Če je izveden prehitro, nas lahko pena prej ujame. Če pa je izveden prepozno, predaleč od žepa vala, centra energije- ne bomo imeli dovolj hitrosti za normalno vožnjo naprej.  Torej, kako ga izvedemo:

• ko smo enkrat na valu, desko vodimo na vrh vala
• Težo prenosimo na zunanji rob deske (tisti rob, ki je zunanji, gleda stran od vala, notranji pa gleda proti valu)
• Zasučemo glavo in zgornji del telesa v smeri, kamor hočemo voditi desko, se pravi v »žep vala«
• Težo prenosimo na zadnjo nogo, okoli zadnje noge se namreč vrši rotacija
• Sedaj rotiramo desko okoli svoje osi proti žepu vala. Uporabljajmo roke za ravnotežje
• Najpomembnejši del: tik predno zadanemo v žep vala- center energije; je potrebno zopet začeti rotirati desko v smer, iz katere smo prišli. To pomeni zopet prenos teže na rep deske, in obrat zgornjega dela telesa s polno močjo v smer vožnje.
• Ne pozabite- zadnja noga je vaša os, okrog katere se prenaša teža. Če ta manever izvedemo pravilno, nas bo center vala, žep, v pravem trenutku potisnila naprej z večjo hitrostjo. Zahteva pa predanost valu, deski, natančnost in pravo izbiro trenutka na valu.

Top turn ali off the lip (zavoj na vrhu vala)

Ko izvedemo prvi manever bottom turn (spodnji zavoj), vodimo desko na vrh vala.

• Ta točka na vrhu predstavlja najmočnejši del vala, ko jo zadanemo, nam da energijo, pospešek  za naprej
• v tej točki  prestavimo težo na zadnjo nogo tako, da s smerniki zarežemo v žep vala.
• Sprednja noga pa nam služi kot vodilo za obrat.
• Roke so izrednega pomena, saj nam služijo za ravnotežje- ne mahajmo z njimi kot opice!
• Desko vodimo tako, da se vtiri po zgornjem loku vala. Če gremo po tej točki, bomo dobili centrifugalni pospešek.
• Ko smo odpeljali eleganten zavoj po loku, se najprej odločimo za:
• še en spodnji zavoj (bottom turn)
• Ali pa za nadaljevati po valu naravnost.
• Ko enkrat skombiniramo ta dva giba, spodnji in zgornji zavoj (bottom in top turn), postane naša vožnja elegantna v »S loku«, ki nam daje vse večjo moč in hitrost.

Kick off (kako končamo val)

Za začetnike je to zadnja briga na tem svetu. Ali tudi tega manevra se je potrebno naučiti, to pa zaradi tega, da ne porabimo preveč časa za plezanje na desko. Pa še bolj stilski smo. Je preprosta zadeva, a moramo ga vežbati. Vodimo desko na vrh vala- pri čimer na vrhu vala pritisnemo na rep tako, da se rep potopi v vrh vala. V tem momentu nas val prehiti, deska se prične zaustavljati, mi pa jo samo preprosto primemo za robove in se vržemo nanjo v položaj za veslanje. Ko vse to pridno izvežbamo v en sam gib- bomo postali mojster in pristali na deski naravnost v pravilni položaj, kar pomeni ne bomo izgubljali nič časa in tako takoj začeli z veslanjem. Če pa pademo, nikar na glavo, vedno na noge!

Naprednejši nivo deskanja

Ko enkrat osvojimo srednji nivo znanja, hočemo več. Več v smislu, da postanemo bolj gibki in okretni in začnemo izvajati bolj napredne stvari.

Tube ride (jahanje luknje)

Ta stvar živi v vas za vedno, ko jo enkrat izvedete. Občutek, ko jahate znotraj vodne cevi, nad glavo pa imate kristalno čisto streho s težo nekaj milijon kilogramov, je fenomenalen. Pogoji za takšne razmere morajo biti idealni. Močan »reefbreak« (val, ki se lomi na skalah) in pa blag veter, ki piha z obale na morje (offshore). Pomembno pri tubi je težišče. Težišče, ko smo znotraj cevi, uravnavamo s pritiskom na zadnjo nogo (služi nam kot zavora). Uravnavati ga moramo tako, da nas sekcija ne prehiti, ne smemo pa preveč pritiskati na zadnjo nogo- saj nas le- to vodi v center luknje, kjer je največja centrifugalna moč in nas zmelje. Pomembno je torej; ko nas tuba prekrije, moramo biti pripravljeni da pospešimo desko z premikom težišča proti sredini deske. Manever zahteva konstantno uravnavanje težišča. Luknjo lahko peljemo s trebuhom proti valu ali pa s hrbtom proti valu, kar je malce težje, saj ne vidimo za hrbet, kaj se dogaja.

Naprednejši off the lip (ostrejši zgornji zavoj)

Je izvedenejša različica zgornjega zavoja (top turna)- pri tem vodimo namreč celo desko prek vala, razen repa deske. Je bolj agresiven gib, ki povzroči, da vrh vala zarežemo s smerniki kot v maslo, voda okrog na gosto prši.

Aerial (trik v zraku)

Izveden je z veliko hitrostjo. se pravi zaletimo se v »žep vala«, in vodimo desko kot puščico v zrak. Deskar pogosto zagrabi rob deske v zraku, da lahko obdrži desko v stiku z nogami v zraku. To je eden težjih manevrov, ki zahteva celega človeka, ter popolno časovno usklajenost.

Floater (lebdenje po vrhu pene)

Ta trik izvedemo ponavadi, ko vidimo, da se bo cela sekcija zlomila pred nami. Desko torej usmerimo na vrh  pene, ki se je zlomil pred nami. Je zredno stilski manever, pa še uporabimo ga lahko za lep zaključek vožnje. Potrebno je le paziti na ravnotežje, še posebej, ko pademo dol z vala, je pristanek najtežji del.

Manevriranje z daljšimi deskami (longboardi)

Manevriranje z daljšimi deskami tipa Malibu ali longboardi dolžine med 2-3.5 m  zahteva posebno tehniko. So res bolj okorne- a vendar bolj elegantne in počasne. Z njimi izvajamo nekatere trike, ki jih s kratkimi deskami ne moremo.

Drop knee turn (obrat z pokrčeno zadnjo nogo)

Izvedemo pa ga takole: zadnjo nogo pokrčimo čim nižje proti deski v spodnjem zavoju, zato da odnesemo čimveč od zavoja. Ostanemo čim nižje  v preži, saj je daljšo desko težje obračati. V praksi izgleda tako, kot bi deskar vozil telemark stil (dolgi zavoji v počepu).

Hoja po deski

Včasih je potrebno desko spraviti v trim, se pravi v ravnovesno lego po vzdolžni smeri, da lahko pospešimo, zaviramo. To storimo na daljši deski kar z pomikanjem proti nosu, repu deske. In sicer z prekladanjem stopala preko stopala. Ko se pomikamo proti sprednjemu delu deske, pospešujemo, ko pa proti zadnjemu, zaviramo. Ko smo enkrat izvedli hojo po deski, se lahko izkažemo z pogumom in položimo eno stopalo na nos deske. Lahko pa kar z obema stopaloma stojimo na nosu deske.

Majhni nasveti

• Nikoli ne pozabite, da moramo vedno premikati svoje težišče na deski- četudi se peljemo v ravni liniji. To je pomembno zato, da najdemo pravo ravnovesno lego deske na valu. To pomeni, da imamo takrat največjo  možno hitrost.
• Bodite v preži, pazimo na telo in roke, da ne mlahajo okoli, s tem si samo zbijamo ravnotežje.
• Vztrajnost je lepa čednost. Sami sebi se boste čudili, koliko prinese vztrajna in pametna vadba
• Ne sedite okoli, ne tarnajte, predvsem pa ne poprašujte po neumnosti, ali so danes valovi za surfat s cigaretom in pivom v ustih
• Uspešna metoda, ko lovimo val, da premagamo strah je, da si vztrajno, če je potrebno naglas ponavljamo sledeče: VERJAMEM, ZMOREM. V teh besedah je resnična moč in ni ga, ki ne bi  premagal vala
• Pojdite, razglejte si razmere- zagarantirano- za vsakega se najde kotiček na valu!
• Veslajte počasi, če želite iti hitro. Mirno, globoko, a močno
• Nikoli ne veslajte direktno za deskarjem; če on izgubi desko, vam lahko prileti v glavo

 

To je to, za ne online surf šolo – za tisto oprijemljivo na pravih mokrih valovih pa poglej sem – surf šola v Španiji – Ujusansa surf kamp Španija.

Viri: surfing Europe
Tekst: Grega Topolovec