Indonezijsko tripanje na norih gobicah

Preden je postalo surfanje zelo športno popeglan šport, kjer atleticizem, trdi kopenski treningi in sploh zelo aktivno športno udejstvovanje na vsakem koraku postanejo temeljni kamen športa, so v mračnih in temačnih 70ih letih prejšnjega stoletja, ki je zaključevalo preteklo in tako zelo že oddaljeno tisočletje, uporabljali čudne, doma ali pri sosedu narejene zvarke, s katerimi so si popestrili vožnjo valov.

Širile so se zgodbice o rajdanju havajske Waimee na LSDju, nato odkrivanja Indonezije in čudnih koktejlov iz nekih “neznanih” gobic, ki te nasmejijo preko solza in premešajo sinapse v najbolj neznanih kotičkih prekomerno natripanih možganov. A danes v teh razvitih časih uporabe mnogoterih špotnih preparatov, prehrambenih dodatkov, anabolnim koktejlom in vrag-ga-vzami-kaj-še-neke-športne-kemije so take zlorabe halucinogenih drog seveda stvar mračne hipijevse preteklosti, ki so zdaj le še korenin(ic)e (žvečljive morda!?) tega športa.

Komercializem in izkoriščanje naše surferske aktivnosti je pripeljalo množino surferjev do tega, da so se začeli obračati stran od eksploatacije surfanja in raje raziskujejo temačno mračne in zelo globoke korenine začetkov modernega surfanja. En takih je Hugues Oyarzaboul, ki ne samo, da se en malček natripa, preden skoči v vodo. V vodo skoči tako kot stari Havajci, brez kosca obleke, razen seveda nujnoobveznega GoProja.

Šrumastično natripan video hudega tripanja po tripi Indoneziji. Video, ki zavestno zavrača vso surf reklamo in zaradi tega ne vidimo niti enega para “firmarskih” surferskih šhortsev. Lahko pa vidimo dosti drugih tripi stvari, a vprašanje je, katere so resnične in za katere nam je popolnoma vseeno, tudi če niso. Day Tripper na gobicah med indonezijskimi valovi v iskanju globokih korenin z Hugues Oyarzaboulom. Tripi.

om