Story of slovenian surfer II

Story of slovenian surfer II
March 18, 2006 Grega Topolovec

Surfersko življenje, zgode in nezgode Grege Topolovca. V drugi zgodbi izveste kaj se lahko počne par mesecev na Kanarskih otokih in kakšna avantura je lahko že sama pot tja. Moto potovanja? Za čim manj denarja, itak!
Story of a slovenian surfer, del 2

Ups..-I did it again…

bi se tako nekako slišalo. Malo denarja, tegobe, težave in kompleksi ostanejo doma in mrzlo popotovanje se je začelo – komplet puhovka in hlače za snowboardanje so bile ravno dovolj za štop do Madrida (1200 navtičnih milj od Ljubljane) in moja opletajoča gofla (kdor jezika špara, kruha strada..) sta me kar hitro pripeljala do željene destinacije in sicer takole…

Poslušaj, beri, in se reži!

Zaštopam dolenca tovornjakarja, ki se kar ni mogel načuditi volji in pogumu, da takole bosih nog naokrog postavam na slovensko-italijanski meji in me potegnil do padske nižine. Predno sva se poslovila, mi je še zategnil-

»ej pa dej no kšno kartico mi pošl, če ti rata!«.

Rečeno, storjeno in čez kak mesec sem mu jo res. Torej, ko me je butnil ven na veliki bencinski postojanki, kjer sem si enga »umotou« (cigaret znamke drum) in v roku cca. 10 min nakazoval kretnje šoferjem, da iščem prevoz. Evo ga vraga in res…močna želja je bila dovolj in po 10 min. mi je ustavil »kamionđija« Antonio, mali »čiko« srednjih let, ki sva kasneje postala prijatelja in se je »pucal« nohte z mojo šč me je zategnil do Albertvilla (!), smučarskega središča v franciji, me stalno častil pivake v stilu:

»Birra?«

“Si, prego”

in tako nisem bil ne lačen ne žejen pa še zapravil nisem ne evra ne, saj me ni pustil, da bi kaj slučajno plačal. V Albertvillu je vladal peklenski mraz in tako sem moral preživeti noč v kabinici tovornjaka, da nisem pomrznil kot kakšna puščavska lisica. Naslednjega jutra se zbudim sredi krasne poledice, da je kar ščipalo za nohte. Nič – kaj čemo in pljunem v roke, turbo pogon v noge in mahnil sem jo kar lepo peš po avtocesti in hitro marširal, da ne bi zmrznil in ustavili so me trije francoski policaji lepo z lučkami kot se spodobi in začudenih obrazov vprašali:

»Qu´est que ce passe?« (kaj se dogaja);

Tu parla france? (govoriš francosko).

»Excuse-moi«, odvrnem, »J`ai froid« (zebe me).

»D´ou vient tu?«; nadaljujejo strupeni jeziki (od dakle si, čovječe).

»Pardon, Je comprend juste un peu« (pardon, razumem malo) in pokažem dokumente.

»OK, pas de problemme, vien«, (dobar, ni problema, pridi)

in že se peljemo bogu izza nogu v neko gorsko vasico, tako pozabljeno, da bi dobil štop verjetno šele tam nekje sredi maja. Nič, zopet pljunem v roke in noge in zopet neupoštevajoč roko pravice odbrzim do cestninske postaje, saj je znano, da je tam štop ugoden. Malo molim, da me plavi angeli ne pohopsajo in ustavi mi Alain, francoski avtomehanik ki zasluži menda 16 evrov na uro. Debate so bile osnovne, saj moje znanje francoščine ne sega baš nekam v višave. Razumel sem ga pa le, ko mi je ob slovesu stisnil celih 20 evrov v roke in mi reče:

»Pour la monge!«

Izkušnje so mi narekovale, naj sprejmem darilo odprtih rok, vesel in nasmejan.

“Merci beaucoup!” (hvala lepa),

se zarežim in že sem nadaljeval odisejado. Po slovesu sem začel preklinjati in se spraševati, kako naprej saj nisem niti dobro vedel, kje sem (bil sem brez avtokarte) in nekaj sem moral pojesti. Po jedi sem malo prišel k sebi, v nahrbtniku pa sem imel še darilo prijatelja Robija za hude čase (domača rakija-40 % vol.alc.). Bil sem malo bolj čil in krepak in nared za štiriurno štopanje. Ravno toliko je bilo potrebno da sta mi ustavila Karim in Mohammed- prvi Maročan, drugi Tunizijec. Ha-to pa ni bil kar navaden štop – brzeli smo po Avtoroutes de France z hitrostjo, podobno brzenju space shuttla v vesolju. Ne vem kako hitro točno je šlo – saj avtomobilski števec ni najbolje oziroma sploh ni deloval. Vmes sta imela čas za sproščene pogovore po mobilcu, zajtrk, cigaret, in vozila na prehitevalnem (!) pasu so se umikala kot za stavo. Po dveh (!!) urah smo naredili cca. 400 km in že sem bil v bližini Marseilla. Na bencinski postojanki sem si vzel čas, se usedel, si nabil »pipo miru« (smotek tobaka) in si rekel:

»Life is good«,

v tem trenutku pa priletita ne vem odkod dva razcapana španca. Takole, po filmsko, eden se mi približuje z leve, drugi pa z desne in že se mi je naredil cmok v grlu.GLP, sem ga pogoltnil in že sem v mislih videl kako jima bom izročil svoje stvari. Oblila me je zona, ko sta šla mimo mene in k sreči se ni nič takega zgodilo, kar se ne bi smelo in »life je bil zopet good«.Uffff! Tako sem malo postaval naokoli in že sem bil pri prijaznem španskem »kamyon?iji« in ga pobaral:

»Hola, que tal?« (živijo, kako si),

»donde vas?«(kam greš) in pa

»estoy buscando coche para espana.«(iščem avto za španijo).

No,možakar mi odvrne:»Otra,otra!!«

Kaj vraga je otra?? Po razmisleku in napenjanju možgan in sklepu glede na situacijo sem tehtno ugotovil da bi to znalo pomeniti da moram na drugo stran avtoceste, saj sem štopal v napačno smer. Dobro, dobro, muy bien (zelo dobro) sem si zadovoljno manil roke in švignil na drugo stran, vmes zaklical še muchas gracias, hasta luego, (hvala lepa, do prihodnjič) in že sem bil na drugi strani sprašujoč tovornjakarje, kako in kaj. Ja, pa jih sploh ni bilo treba spraševati, saj me je občutek vodil kar sam do tovornjaka z oznako z lepo vidno oznako P. Como Portugal (p kot Portugal).

“Oi, bom dia!” (živjo, dober dan).

“Onde voce vai?”(kaj je zdaj?).

“De onde voce vem?”(od kod prihajaš).

“Desculpa, nao falo portugese.”(oprostite, ne govorim portugalsko)

in moje skromno znanje portugalščine je bilo izčrpano. Nič hudega malo angleščine, malo body talka in že sem bil v kabini na pivu, dveh, treh z windsurfarjem iz portugalske in brazilcom, ki dela na Portugalskem in kmalu je »pela« poizkušina guaranaa de amazonia- nekakšnega meda iz osrčja Brazilije, deževnih gozdov.Vsebuje veliko energije pa tudi okusen je.MMM, smo se mlaskali in se veselili do desete ure, ko je napočila ura odhoda. Moj kolega je bil kar precej okajen in tako je avtocesta bila malo širša kot ponavadi, jaz pa si nisem upal zatisniti očesa, saj nisem hotel zleteti s ceste. Pozno ponoči sva prispela v Jonqueiro – špansko – francosko mejo in k nama so v rekordnem času prišle prijateljice.Pa ne kar navadne- tiste profesionalne.Kolega se mi je režal kot pečen maček. Povsem upravičeno, na izbiro sem imel:

a) ugodno ceno (30-50 evrov)

b) veliko željo

c) in pa čas za premislek

……hmmmmm……

Ajde, drugič, sem se odločil, če bo res kriza. In tako sva nadaljevala pot do Barcelone, kjer sva si privoščila kosilo kar sredi prometne ceste v najhujšem prometnem kaosu. Riž z dodatkom monoksida. Pa dober tek. Počasi sva se prebijala naprej kot stara borca in tako sva se poslovila v Zaragozi ob pozni uri. Na izbiro sem imel samo še spanje, a kje??Kar na mehki travici za bencinsko črpalko, a tudi to »veselje« ni bilo dolgotrajno – saj je po treh urah spanja pritisnil tak mraz, da so se mi spodnjice tresle, čeprav sem imel na sebi navlečeno popolnoma vse, kar sem imel s sabo. K sreči je bila kavarna odprta in tako sem malo kinkal, se prebujal, sprehajal, gledal v strop in nazadnje omahnil na mizi Ko se je storilo jutro, se mi je nasmehnilo sonce in pa sreča: ustavi mi kolega iz Ekvadorja in me povpraša:

»A cual parte de Madrid vas?«(v kateri del madrida greš)

in že sva bila tam. Ko sem zagledal aeroport Barajas, sem bil poln veselja. »Mission I completed«,

»Senjor, puedes pararme por aqui, por favor?” (a mi lahko ustavite tu, prosim)

in že sem letel čez koruzo, drn in strn kar povprek ker se mi ni ljubilo iskati cest do letališča. Ko sem torej postaval tam po letališču, sem bil poln navdušenja ob misli, da bom dobil karto za kakšnih 60 evrov do kanarskih otokov, natančneje Fuerteventure. ZMOTA!!! Na internetu pač cene variirajo – en dan tako, nekdo drugi se »sprdne« in že je cena druga. Jaz in moja denarnica pa žrtev vsega tega. Obrali so me za 117 evrov in kar malce sem bil razočaran. Zmenjen, naslednji dan let in zakinkal sem kot ubit.Tridnevna »jaga« do Madrida me je izčrpala do kraja in prebudil sem se krmežljav v toplem spomladanskem vremenu na letališču Puerto del rosario.

Mission dva completed.

In vas zanima, kaj se je dogajalo »potlej«? Ja, vsega vraga in pol, opisal bom samo delec, da dobite približen občutek kakšno »trpljenje« je srfanje. Po nekaj štopih prispem do mesta, kjer so bili moji prijatelji in to v stilu go with the flow. Kako?

-beri pazljivo text-

Spoznam kolega, ki se mu je že na obrazu poznalo, da ima ogromno izkušenj in prijazno se mi je ponudil, da me zategne malo okrog in izkazalo se je, da pozna pizzerijo, kjer delata prijatelja Mare in Jernej. Ampak vseeno je rekel da bi bilo pametno malo pogledati naokrog in tako mi je pokazal par mest, kjer je dobro spati (na obali) in so zaščitene pred vetrom. Hja – in kaj se je zgodilo – po občutku je zapeljal natanko do mesta, kjer so kampirali komplet vsi – Borut,Jernej, Mare, Vid in kasneje še Gustl. Bralec – postavljam ti vprašanje; – je to naključje, usoda ali znanje, izkušnje, go with the flow ali pa preprosto c`est la vie? (to je život).

Kakorkoli že, mi je bilo namenjeno, da se srečam z njimi in tako smo se skupaj 14 dni veselili, pili, dobro jedli in pa predvsem kadili cigarete »con especial substances« (z specialnimi substancami, t.j. raznim zelenjem). Jaz sem imel teh »substances« kar malo preveč in tako me je po enem tednu kar dobro zvilo. Bilo je to skupek vsega; 3 mesece sem garal po 10 ur na dan na gradbišču v mrazu in prahu, potem pa telo nevajeno vetra, toplote in pa čistega zraka izpostaviš in »voila«: Bolezen imenovana »Xylonitis« je prišla do izraza. Tako me je poleglo, da sem si izbral skalo, kjer želim izdihniti. Cel sem bil jetičen in krehal kot sam Marlboro man Bob in celo prijatelji so rekli, da bi nemara bilo dobro napisati oporoko. Onemu surf, temu discman in tako.No, malce pa le lahko pretiravam, kajne? No, po soncu pride sonce(znan surferski rek) in po enem tednu »Xylonitisa« sem bil nared za surfanje.Tako smo se komplet banda odpravili na otok los Lobos, perlo in sam surferski raj. Los Lobos v vsej svoji lepoti in velikosti.Turkizno modrozelena voda na obali »Flag beacha« v bližini mesta Corralejo, na levi strani slike lahko vidite vulkan na otoku Isla de Lobos. Otok je kot v kakšni pravljici z princi in princeskami vred, pa še vulkan je tam in še en krasen desen val za surfat, pa galebi pa te stvari.

Kot da to ne bi bilo dovolj, je poleg tega tam še ena krasna laguna v stilu filma brodolomec z belim peskom in krasnimi zagorelimi dekleti. No to zadnje sem dodal zaradi zanimivosti, da bo bolj sočno.

Mare na kanarskih otokihMare na Kanarskih otokih

Je življenje lahko sploh še lepše? Tako, posurfali smo torej vse kar se posurfati da in v naši »džamiji« ( šotoru) se je kar kadilo. Kaj se je kadilo, najbrž veste. Imeli smo par skupnih nepozabnih večerov, a bližalo se je slovo.Komplet vsem se je »mudilo« pozdravit 1 m svežezapadlega snega nazaj v slovenijo.Tako mi je ostalo par stvari:surf, discman+cd-ji nekaj hrane in pa – »frišna služba«- bil sem jo izredno vesel, saj je šlo za delo v italijanski pizzeriji in jaz kot dober jedec seveda ne bom zavrnil takšne ponudbe. Dobil sem jo po »vezah« in »italijanske mafije« in pa prek prijateljev Mareta in Jerneja. Bil sem tako novi svežepečeni dostavljalec pic v Corraleju, mestu ki ga nisem poznal. Ali bom zmogel, ali bo šlo? Ne poznam tega, onega in skrbi so me pestile. Bila je plačana 4,5 evra na uro, nekaj napitnine in »comidas gratis.«(hrana ?abe!!). Zneslo je nekje 15 evrov na dan. Moped med noge, čelado na bučo, pizzo v torbo in škripanje gum kot v risanki ter pizze so bile dostavljene pravočasno, a ne v najlepšem stanju (sir v enem kotu škatle, olive v drugem). Običajno sem do onega momenta, predno je oni pogruntal, kakšna pizza se skriva notri, že sedel na mopedu, vžigajoč moped ter mrmljajoč HASTA LUEGO.(se vidimo). Ampak je šlo, sem bil kar priden. Bil je vir dohodka, vir pri spoznavanju novih ljudi, ki so mi dajali direkcije in napotke na moji poti, da se ne bi preveč izgubil. Tako sem spoznal kar lepo število zanimivih, nenavadnih, lokalnih, surferskih, preprostih, izgubljenih in pa po svoje vedno prekrasnih ljudi. Mia maestra de Argentina (moja učiteljica iz argentine) me je naučila »un poco espanjol«.(malo po špansko). Paso a paso. (korak za korakom). Soul frendici starejšega letnika iz Amerike sta me naučili kaj pomeni spoznati dušo in za seboj imam nepozabni meditacijski večer, kjer sem občutil višje sile. Ne vem, pomoje da zaradi prekomernega okajevanja z substancami. Za njiju sem bil »THE chosen one« in povabile sta me k sodelovanju v nekaj prihodnjih letih v »energy center«, kjer se ljudje ukvarjajo z energijo in energijami drugih. Mater,se mi je dobr zdel, če starejši človek misli, da si nekaj posebnega. Allora, dosta!

Pa me rajši pobarajte:

»Ja pobec, kje si pa živel, pa tuš, pa hrana, pa denar?.Kako pa to gre?«

No, no, le počasi.Vkampiral sem se malo dalj iz mesta, ker sem imel šotor kakih 6 km ven iz mesta zgolj zaradi varnosti, ker so nam vsem v prejšnjem kempu vkradli nekaj stvari. Kilometrino sem si vsak dan večal, ko je bilo treba pešačiti tja med skale, kjer ni nič in še mah ne uspeva, le kakšen podivjani svizec, martinček in koza so me kdaj prišli obiskati. Kar naporna reč za psiho, tale samota. To ni še nič-beri dalje! Po slučaju se nekega dne zbudim in si rečem – vraga tole pešačenje, bicikel si omislim za natanko 30 evrov ne več ne manj. In tako sem se po občutku ravnal in hodil kot kakšen mesečnik natanko do trgovine, kjer je stalo prašno in krasno kolo za natanko 30 evrov, ne več ne manj. Pa te zopet vprašam, dragi bralec- je to »lajf« ki ti vedno da kar potrebuješ? Od tega trenutka pa vse dotlej, dokler mi ga niso ukradli arabci sva preživela nekaj res krasnih trenutkov. Z njim sem si ogledal, nagledal in lahkotno tekal po sipinah Corraleja kot v kakšni sahari. Predstavljajte si no belorumen pesek, veter ki ti ga nosi v obraz, sonce in tam v daljavi, daljavi turkizno nebeško modro morje.To sem užival, da sem tulil kot jesihar! Poleg tega in srfanja in pa robinzonskega življenja z pogledom na strop, ki ni omejen s štirimi stenami sem imel še »šiht« v pizzeriji, ki sem ga vsako noč zaključil ob eni uri zjutraj. Običajno sem se »zjutraj« zbudil kar skrokan in se je bilo pred ta najhujšo vročino treba speljati v vodo. Ponoči pa razne žurke. Tako je potekal moj delovnik, tednik, mesečnik. Omembe vredne stvari so bile karneval v stilu »a la Rio de Janiero«, ki je trajal cel teden z vsemi pisanimi stvarmi, ki sodijo zraven.V gruči vidiš sedem bobnarjev z velikimi bobni obešenimi na rameni in piščalkami v ustih, ki hodijo po mestu in uganjajo tak hrup in kaos, da bi na pokopališču prebudili prav vse brez izjeme. Ljudje hodijo za njimi in plešejo in rajajo do jutranjih ur (ko petelin zakikirika; t.j. cca 6.12 am). Vse pisano in živahno, da je kaj. Ni kaj – glede zabave špancem ni para. Na zadnji dan karnevala se mi je primerilo, da so mi arabci ukradli kolo. Ni mi preostalo drugega, kot da letim kot sneta skira peš po nevihti do doma. Mislim, da je to bila »THE great storm, ki je tudi takrat k vam v Slovenijo prinesla bojda kar lep meter snega. Izgledala je kot da so sami bogovi izlili vse kar je na tem svetu dežja in vode name in na moj šotor. Tresel sem se kot trepetlika tisto noč v šotoru za 35 evrov, ki mi je premočil prav vse!! Povem vam, prav zares- nobenemu ne privoščim tega, kar sem dal čez tisto noč. Dobil sem napad panike, ki sem ga uspel ublažiti samo tako, da sem začel globoko dihati in se koncentrirati. Samota ter potreba po bližini, varnosti, mogoče celo ljubezni so bile zatrte, neuresničene in tako se je zgodilo to, kar sem najmanj pričakoval. Strah je človekov največji gospodar. Vse je bilo mokro od a-ž tutto kompletto vred z mano in mojimi buklami in molil sem boga da ostanem živ. Pretresena neprespana noč je bila za mano in se vtisnila v moj spomin. To robinzonsko življenje poleg vseh krasot, kot so zvezdice na nebu, morje, veter, ponuja tudi mučne trenutke kot samota in če nisi psihično močan, nor ali pa celo čudak, te načne. Pokazalo mi je tudi drugi obraz, naučilo me je spoštovanja do narave, discipline in me je spravilo na realna tla. Za vse in vsi plačamo ceno za svoja dejanja, napake. Si o no?(ja ali ne). Si močan, gregec ali ne? Bo šlo ali ne? Narava mi je tudi pokazala drugo sceno: beri in čuj tole:! Po »prigaranih« nočeh si človek zaželi relaksacije in sprostitve.Jo je pa treba zaslužiti, mar ne? Tako sem nekega dne pograbil svoj surf, si ga lepo kot se spodobi zadegal pod roke, ter se odpravil na wave hunting. Rezultat je bil takšen, da sem namesto lepega vala našel belo razpenjeno morje z nevarnimi tokovi, ostrimi čermi, velikimi valovi, močnimi vetrovi. Samo norec bi šel v vodo (jst!!) in se šel poigravat z ogromnimi valovi ter življenjem. Adrenalin je bil premočan, srce gre 500 udarcev/minuto ter 450 mg čistega neprečiščenega adrenalina v žilo. Najhujša droga, hujša kot kokain, crack, kot vse. Kot kakšen laik, nevednež in celo »TELE« sem se spravil v vodo ravno in natanko tam, kjer je bilo to najmanj treba- sredi čeri. Lezem ped za pedjo, se borim s tokom, pred mano je bil ogromen val in to je bilo zopet to.Si o no?(ja ali ne).tokrat je pamet zmagala, a žal za par trenutkov prepozno. Tok je prišel srhljivo in nevarno noter kot kakšna zlohotna reka in me pograbil kot vžigalico in me metal po skalah kot v risanki in k sreči sem sposojeno dilo držal visoko nad mano in je ostala cela ( oprosti mi,Andraž) , a moja rit in neoprenska obleka pa ne. Takozvana »LIFETIME« neoprenska obleka znamke rip curl je šla po zlu. Ogledoval sem si sveže ritne raztrganine in zmajeval z glavo. Ni šale s temi stvarmi.

Vse polno takih imam na zalogi in vsaka izkušnja piše svojo zgodbo, pa tudi raze na mojih stopalih, ki so sedaj tako porezana, da izgledajo kot kakšna mizarska rajšplja; ter so modificirana za kratke teke na 100 m po ostrih vulkanskih skalah. Ježev imam pa takointako toliko v nogah, da si bodo morali vsi zdravniki na urgenci in še tisti, ki so na dopustu, vzeti čas zame in mi operirati te bodice ven iz nog. Ni kaj- izbral sem si trnovo pot! Ker nisem imel več kolesa, sem delal kilometrino, kilometrino.Nekega dne sem tako obupaval v parkcu v Corraleju in zaslišim……

Živjo!!!Bila sta Pero in Mojca, sam bog jih je poslal in bil sem jih res vesel. Padle so debate, razne pijače in opojne substance (malce pretiravam, ampak dobro se sliši) – in tako sem razbral iz pogovora, da ima Mojca odvečno karto za pot domov.Ni kaj, letel sem kot veter naslednje jutro v Puerto del Rosario in malo debatiral za karto do Munchna in tako je naneslo, da sem dobil svežo in še dišečo karto naravnost iz tiskalnika za celih 99 evorov od Dunaja. Svoj prigarani dopust sem si zaslužil, ga končal tako kot se spodobi preležan na plaži v El Cotillu, nekaj km stran od Corraleja.Mivka, zvezdice, butajoči valovi.

Dobil sem še eno injekcijo adrenalina, ker se tam valovi, ko so veliki lomijo po cel kilometer dolžine naenkrat. Zadeva izgleda zlovešča. No, kot je to že v moji dobri stari vkoreninjeni navadi, sem zopet smuknil v vodo. Malo veslam kot kakšna račka, prepozno. Mohammed je šel k gori, a je gora(3m val) prišla k Mohameddu (gregu).Z  očmi v delcu trenutka sem ujel bežen pogled na to gmoto moje 2 kratne višine in nekaj milijon kratne teže. Prepustil sem se… Posrk, poteg in ogromen vzdig me je vrgel naravnost navzgor in potem kot v kakšnem bobnu pralnega stroja treščil ob k sreči mehka tla. A zopet sem se prepustil….

Sproščen sem poskušal biti čimbolj, ker ravno nimam sape vrhunskega plavalca Petra Mankoča in si tako s pravilno tehniko prihranil nekaj kisika. Pomolim glavo ven.

»Jovo na novo« še en val na mojo betico in zgodba se ponovi. A prepustil sem se…

to prepuščanje je pomembno, ko deskaš po velikih ali pa malo manjših valovih. Izraz »go with the flow« (pojdi s tokom) tudi tu prav tako kot v življenju naredi korist, saj nima smisla početi stvari v nasprotni smeri kot potekajo. Vprašanje zate, bralec:

»Je tu podobnost deskanja na valovih z življenjem največja?«

Vsi deskamo različne valove v naših žlepe, grde, velike, manjše…Od nas je odvisno, kako bomo te valove »zvozili«, se jim prepustili in jih tudi v pravem trenutku izpeljali kot je treba. Prav zato pa vsem, ki ste tole prebrali in pa tudi tistim ki niste, želim da bi v pravem trenutku »ujeli pravi val«. Pri »deskanju« je veliko padcev, iz teh padcev se učimo. Učimo, se pobiramo, gremo zopet na vrh vala in tako te stvari potekajo. Na naših »valovih« je veliko vzponov, padcev, ter po teh valovih, katere deskamo, na vsakem koraku, ki ga naredimo, nas spremlja karma v neskončnem oceanu možnosti. Če smo dobri z njo, jo pazljivo poslušamo, se nam povrne v trikratni obliki. Kar gre okrog, tudi pride naokrog. Zato, Bralec, pazi na korake, pa po pameti! Hvala pa seveda čisto vsem, ki ste me te stvari naučili.

Grega Topolovec

P.S: popotovanje sem zaključil tako, da skoraj dobesedno iz kanarskih skočil smučat v gore in obiskat jacuzzi z Igorjem, Barbaro, Rokom, ter naslednjega dne šel surfat v Piran na 12 stopinj vode. Res lep zaključek, še lepši s prijatelji in tako sem dal čez še en korak v mojem življenju, ki mi je pomenil, me tudi naučil veliko.

Pa še to, nisem imel fotoaparata, ker pač no tengo mucho dinero.(nimam veliko denarja), da bi si to reč privoščil. Mi oprostite?

Comments (0)

Leave a reply