Story of slovenian surfer I

Story of slovenian surfer I
March 18, 2006 Grega Topolovec

Surfersko življenje, zgode in nezgode Grege Topolovca. V prvi zgodbi slovenskega surferja izveste kako je Grega prezivel Surf Kemp v Francij, kako je tam potem, ko vsi ostali odidejo in kako je potekala njegova pot na jug. Moto potovanja? Za čim manj denarja.

Slovenski »lovec na valove«

Začeti je najbrz res najtežje, a lažje je reči kot napisati na papir 5 mesecev valov, sonca, sreče in veselja! Fotografije ne bojo nikdar in nikoli povedale zgodbic, ki jih imam v glavi, a se bom maksimalno potrudil. Prva, druga, tretja, pa četrta, nazadnje peta…kaj že?

Skupina namreč – naši tečajniki, ki so letos prvič poskusili deskarjenje, »wave surfing«, gonjo po valovih z ujusansa surf klubom – so bili take »face« da sploh ne moraš verjet. Po 20 Slovencev na 14 dni krat pet plus ostala klapa – ustrezno si seštej sam koliko Slovencev se je gnetlo v vse premajhnem kempu v Angletu v Biarritzu, Franciji. Vsak od njih se je več ali manj naučil dobro peljati val z izjemami, ki so že po treh dneh mučenja z desko znali osupljivo dobro peljati po celem valu v levo ali desno.

Uau!

Zasluge grejo najbrž našim »prfoksom« (Andražu, Igorju, Roku, Maretu, Jerneju, Davidu, Klemnu), ki so jih tako dobro naučili, da so presenetili še same sebe! Bravo! Naučili smo jih tudi kako se žura po surfersko, kje se dobi poceni hrano in cunje, kaj so Baski in ETA v San Sebastianu v španiji, kako se »surfa tube« ( lažem)

in kaj se dela kadar ni valov:

a)kadi cigarete

b)igra tarok

c)prekomerno hrani

d)drugo oz. razno…

Ustrezno si obkroži sam!

V glavnem: fantje, punce: Izredno ste se izkazali, vse pohvale pa upam, da se naslednje leto vidimo. Se je kar poznalo, da smo imeli cela dva meseca nad glavo žgoče sonce, vse preveč je bilo podobno Avstraliji. Vprašajte me rajši: »kaj pa valovi?« Julijski valovi so bili povprečno od enega do enega metra in pol višine in večinoma idealne razmere za učenje deskanja. Medtem, ko je august pokazal kaj se zgodi, če je kar preveč lepo vreme, če vročina preveč pritisne in sami anticikloni šibajo čez Atlantik. Ni valov, oziroma so največ 0.5 metra.Bili pa so seveda tudi izjemni dnevi, nekje med 15 in 20 augustom, kjer je moja malenkost dokazala lokalcem in začetnikom, da znamo tudi Slovenci surfat.Ujel sem svoj najdaljši lev val v svoji »surf karieri«; švigajoč mimo dolgih nosov francoskih lokalcev po krasnem dvometerskem valu z izposojeno dilo enega od tečajnikov se mi je kar samo smejalo – to pa je res nekaj, ob čimer si človek napolni srce z veseljem in srečo.

Eden takšnih občutkov je tudi tale: voziš val, se skloniš, če imaš srečo da je val dovolj močan, pogledaš nad sabo in vidiš »vodeno streho«. Ki je še posebno lepa, če je dan sončen in pihlja veter z obale. Strokovni izraz za to je »tuba«! Ta občutek sem doživel samo enkrat, ko so vsa klapa, prijatelji tečajniki in vsi ostali odšli domov, jaz pa sem samotaril proti koncu septembra. Valovi v septembru, ter še bolj v oktobru pa so pokazali zobe in so bili trd oreh. Sicer v povprečju zelo lepi, a precej bolj zahtevni, veliki v povprečju dva in pol do treh metrov višine in masivni. Izredno hitri. Kaj hitro ga dobiš na glavo in le-ta občutek je podoben kot če bi dobil cel BTC – city na glavo. Ne preostane ti nič drugega kot da na hitro zmoliš en očenaš, zdravo marijo in moliš, da ostaneš živ.

Sam sem imel kar nekaj takih prigod kot je recimo tale:

Sončen dan, valovi masivni, veliki dvainpol, veliki seti do tri metre, jaz, avstralca, kolega iz Tahitija, Nove zelandije. Skratka sami »profiji«. Pogumno smo zakoračili v vodo in kaj kmalu sem občutil svojo »zeljnato pamet«, ki rine svoj nos vedno in povsod tam kamor res ni treba.Trenutek oklevanja na valu, ko se zazreš v tisto maso pod tabo

………….tresk!!!…………..

me je »namazalo« pod val, da sem mislil, da me je moč 1.000.000 pralnih strojev potegnila vase in izpljunila pod vodo. Na brzino križ na čelo pod vodo in čez par sekund, ko sem pomolil zeljnato betico iz glave, odprl oči…kaj vraga je to? Nisem vedel kje in kaj je kopno in kje je odprto morje, slika se mi je nagnila za 45 stopinj mislim, da v levo in zožala na eno četrtino vidnega polja. Doživel sem neko vrsto globinske pijanosti, ki se je na meni odražala kot izredna počasnost, adijo koordinacija in občutek za ravnotežje… …z zadnjimi močmi prikrevsam na obalo in ko sem se ulegel na pesek sem imel občutek, da sem pijan kot mavra, zadet kot indijanski vrač, pravkar prispel z vrtiljaka smrti. Čez pol ure, ko sem ponovno odprl oči, zagledam režoča se Avstralca:

»A se tako surfa valove?«

Njim ni problema, ko pa imajo doma v Avstraliji vsak dan valove. Zabrusil sem nazaj:

»Skoraj bi umrl, vidva pa se norca delata!«

September je leno lezel v oktober, z oktobrom pa dober denar v mojo denarnico, ker sem tudi delal na »črno« v Franciji za celih osem evrov na uro. Delo sem dobil prek Avstralcev in sem jima bil izredno hvaležen, saj mi je na sredi poletja zmanjkalo »sredstev«. šlo je za razna »študentska« dela: od polaganja lesa, do montiranja predelnih sten, čiščenja v baru…skratka, prigaral sem si okroglih tristo jurjev, tako da so se plani kar sami od sebe izdelali. Ker sem bil trenutno menda edini Slovenec, je tudi odločitev hitro padla, saj se človek kaj hitro naveliča samote. Kocka je padla.

»Bejžmo« na jug, na Portugalsko!

Nebodigalen sem kaj hitro spokal »kufre« (moj legendarni nahrbtnik, neoprensko obleko, kompas, desko in poln bajnih denarcev kupil svežo karto do Lizbone za celih 60 evrov). Pograbim desko pa »hajd marš na vlak«. Leni portugalski vlaki »sud-express« in brezizrazni obrazi portugalskih sprevodnikov in uslužbencev so me zazibali v mehak sen za kar 14 ur do prihoda v Lizbono. Krmežljav se zbudim na postaji »oriental express« kjer sta mi dva Portugalska študenta vneto kazala, mahala, kričala naj že vendar izstopim, saj naj bi to bila postaja za odhod proti Penicheu, destinaciji, kamor sem bil namenjen. Bo že držalo. Resnica se izkaže za precej drugačno, saj sem blodil po Lizboni in iskal postajo od ranega jutra pa vse tja do večera na »palica – korenček« sistem (kaj to je? – oslu privežeš na glavo palico, vrv, pa korenček in le – ta hodi v krogu cel dan, če je treba). Tako sem Peniche videl šele v poznih večernih urah in »zalegnil« izmučen kar na kamnih ob penečem morju.Vsake tri ure me je razpenjeno morje zbudilo, proti jutru pa še naraščajoča plima. Vneto sem tako naslednjega dne pričakoval kar nekaj kolegov, in naj bi se srečali v Penicheu. Čakanje je bilo kar dvo – dnevno, nakar se prikažejo. Odprava na čelu z Andražem, Igorjem in Tinetom iz Kamperja. Ko sem po samotarjenju zagledal dobre kolege, se mi je na obrazu zarisal nepozaben nasmeh. Kaj hitro smo bili v vodi, surfali kvalitetne mivkalome (tam, kjer se valovi lomijo ob mivki). Naredili smo pa eno napako, saj smo nepremišljeno lezli čez ograjo v kampu, ker je pač bila bližja vodi kot izhod, ki je bil kak kilometer stran.

Napaka!!

Budno oko nadebudnega portugalskega čuvaja, varuha človekovih pravic me je zapazilo kako lezem čez tisto ograjo. Dve ostre besede: Recepcao, passport in pa kretnja čuvaja z roko »marš ven iz kampa« me nista prepričali.Vnet čuvaj me je poskusil še dva ali trikrat zabrisati iz kampa, a mu ni uspelo. Na koncu je hotel kar kratkomalo vseh petindvajset (!) ali kolikorkoli nas je pač že bilo Slovencev (in en Japonec) lastnoročno zabrisati ven. Eeeej, stari moj, ne bo šlo, toliko ljudi je denar! Izgleda da ni obiskoval ekonomske šole.

še nekaj o valovih.

Torej, skoraj ves čas smo imeli dobre razmere za surfanje (do dva metra valovi in »side« do »offshore veter«, kar nas je gnalo v vodo znova in znova.Valovi so naraščali, adrenalin se je večal. A se je zgodilo. Znova! Moja zeljnata glava se je spet odločila. Greš v vodo, pa pika. Kljub temu, da so bili valovi visoki preko treh metrov in še so rastli kot gobe po dežju.Bilo jih je vedno več, morje pa že vso belo. Močni, nevarni takovi. In jaz, talent. Bom že »zrihtu«, podeskal, ni problema. Vsako »tele ima svoje veselje«. In sem se pognal v vodo, vse v redu, vse ok, priveslam do točke, kjer je bilo vse tiho. Preneha običajno šumenje bele pene in čakam na val, na priložnost. Moram pa priznati, da se mi v takih trenutkih kar malo zatresejo spodnjice, kar je po svoje tudi pravilno, saj ne bi rad prehitro izzval smrti. Naenkrat se na obzorju dvigne takšna gmota, da te »srat« prime. Napnem vse moči in se zaženem na mastno debelo masivno steno. Par krepkih zamahov, nakar pa

……………….snap……………

in kar na »brzino« sem se poslovil od deske, saj mi je odtrgalo vrvico, s katero si pripet na njo (leash). Mogoče še informacija za laike, kaj to pomeni v velikih valovih – se vidimo prihodnjič in greš v franže ali pa trkat bogu pred vrata, saj je deska v tem primeru tvoj rešilni čoln. Moment panike, srce v hlačah oz. v neoprenu. Zbral sem pogum, umiril paniko, saj ni nič kaj »luštno«, če si v vodi sam, ne vidiš kopna, vse naokrog pa je belo in razpenjeno. Razgledam se naokrog in jo zagledam. Desko namreč. Mirno se je zibala kakih deset metrov stran od mene in takrat se je šlo. Zdaj ali nič. Pospešim na maksimum in Grega je postavil nov svetovni rekord na deset m v prostem plavanju. Zgrabim desko, odsurfam na obalo in se kar na hitro pobotam z mislijo, da še nisem za odpis!

Preostale dni, ko so valovi bili preogromni smo dni zabili in prebili v mestni »pasteleri« (slasčičarni) lepo varno na toplem ob kavici in raznih surf in življenjskih debatah, ki sodijo k kavici. Obiskali smo tudi Lizbono, najlepše Portugalsko mesto v arhitekturnem smislu gledano, kjer smo poskusili vino Portovec v prekomernih količinah in tako se je po pričevanjih marsikaj dogajalo. Sam namreč ne vem – kratkomalo sem zaspal od utrujenosti v kombiju vse do ranih jutranjih ur, ko so me zbudili kolegi, glasni in rdečih nosov. Vse to in še več raznoraznih prigod ,dogodivščin, robinzonijad in še kaj se je dogajalo, ko se je počasi tale odprava »Portugalska 2003« v Penicheu bližala h koncu, z njimi pa tudi slovo od dobrih prijateljev.

Kaj zdaj?

Malo potarnam, zajamram in nad sabo zagledam žarečo žarnico, svetlo kot samih tisoč sonc -ideja! Jaz grem kar na Kanarske otoke delat, tam je zmeraj toplo, večen žur, dober denar, ki se ga z lahkoto zasluži, otoki so džungla vsega; banan, papaj, guav, datljev in raznega rastja in pa na srečo tudi – belih trebušastih turistov. K sreči pravim zato, ker je znano, da so turisti polni denarcev, ki jih ponavadi zapravljajo kar tja v en dan in to mi, »reveži« moramo znati obrniti sebi v prid in točno to smo tudi naredili.

Kdo gre zraven?

Do večera je ekipa že sestavljena! Grega (»js«), David, Klemen. Lastminute.com, par klikov z miško, nekaj brihtnih »buč« in že v naslednjih dneh smo za 270 evrov (vključujoč letališko takso) prileteli na Tenerife, otok v skupini kanarskih otokov, ki leži nekje na sredini te skupine otokov. Po prihodu na Tenerife, smo osupli ob spremembi temperature kar brž skočili v kratke hlače in privlekli na dan en kup idej, teorij in raznih ugotovitev o naših popotovanjih po temu otoku. Zahodni otoki (el Hierro, la Gomera) in sever otoka Tenerifa so večinoma zeleni – džungla, papige are, nacionalni parki pa vse lepe stvari, ki sodijo zraven so tam, medtem ko so vzhodni otoki super za »surfanje«, a bolj podobni puščavi (Fuerteventura, Lanzarote, Los Lobos). Torej, prispeli smo v Santa Cruz de Tenerife z letališča na severu otoka in po kratkem premisleku šli na jug otoka v las Galletas, kjer smo po enodnevnem prepotenem dnevu le našli svoj kemp, ki je izgledal kot v kakšnem kavbojskem celovečercu z samim John Waynom v glavni vlogi – kaktusi, puščava kamenja in nad našim šotorom letala, leteča sto metrov nad našimi glavami. Kaj kmalu smo ugotovili uporabnost kaktusov – če si lačen oziroma bolj žejen, poješ njihove rdeče plodove, ki imajo okus po naših ringlojih zmešanih z velikimi peškami, le na bodice je treba izredno paziti, saj se kmalu zgodi da zaradi nepazljivosti dobiš v jezik bodice, ki pa se ne dajo kar tako zlepa odstraniti.

Po uspešnem vkampiranju smo naslednjega dne navsezgodaj zjutraj staknili smo glave, kaj in kako, takoj zjutraj pa v mesto, kjer smo cel dan govorili z ljudmi in spraševali za delo, saj smo želeli delati, ker nismo imeli prav veliko denarja. Prvi dan je bil neuspešen, drugi tudi, pa tretji tudi.Kaj pa zdaj?Kar hitro smo porabili vse denarne zaloge, a k sreči sem jaz imel še enega aduta v žepu – sto dolarjev. Kaj kmalu smo jih zamenjali pri Indijcu in mu rekli shukria (hvala po indijsko) saj je mislil, da je dolar več kot evro. Napaka! Tako smo protipravno pridobili nekaj »zelencev« in si privoščili makarone, ki so bili kdaj pa kdaj celo z omako. Hotel pet zvezdic, kaj? Steklenica kanarskega ruma z medom je tudi prišla zelo prav, tako da smo bili malo bolj »brihtni« in ohranili »trezne glave«. Naslednje jutro smo po odločitvi in posvetu ob pipi miru odločili, da je čas za premik. Kar brž smo spokali v Las Americas, znan tudi kot »babilonija«, turistična meka trebušastih angležev, nemcev in podobnih lisjakov. V očeh so se nam zasvetili zelenci ($$$!), saj je znano da so jih turisti polni, le olupiti jih je treba znati pravilno.Vkampirali smo se kakih sto metrov od »platenerie pribado« (plantaža banan), direktno nad brenčečim elektro-vodom, kjer sem na momente dobival občutke, da nas bo scvrlo v sveže buhteče se ražnjiče na pladnju. Takšno taborniško življenje je pač treba vzeti v zakup, če nimaš dovolj denarja za kakšen apartma.

Po nekaj dneh neuspešnega iskanja dela v vročini, vztrajnem tanjšanju denarnice (samo še dvajset evrov do točke ups, kaj pa sedaj?) smo le našli »šiht« lupljenja turistov in sicer po sledečem postopku:

a) na vsak način »vsili« turistu list z vabilom na ladjo za ogled kitov, »free snack«, …..

b) zvleči ga v uradno pisarno z mamljivi besedami, kot so – »my friend, very good price, only for you I will make you discount!«…in podobnimi zvijačami in ukanami

c) nekako uporabi vse svoje znanje in ga »prisili« da odpre »tošl«. …………in pa nazadnje…..

d) zadovoljno si mani roke ob zaslužku petnajst evrov na tako pridobljeno osebo.No, sanje o »boljšem življenju« so šle k vragu ko nam je po dveh (2!!) dneh dela po vročini uradni delodajalec namesto denarja pokazal – sendviče in pivo. Kako se nam je zavrtelo…..no vsaj tiste kite sem videl… Na brzino sem rekel nekaj zelo grdega v rodnem jugoslovanskem jeziku in odšel, Klemen pa naj bi po neuradnih informacijah še isto noč opravljal veliko potrebo v »bližini uradne pisarne«. Tako, za »štos«.

Status v denarnici ( samo še pet evrov to točke ups, kaj pa sedaj?) me je pripeljal v celodnevno sedenje pred »turistšopingcentrom« z napisom need money for flight ticket to home and water. Vas zanima izkupiček?

Beri dalje!

Celih 5 evrov v enem dnevu sem dobil od prijazne družine Poljakov, tako da smo zvečer spet »uganjali luksuz« z makaroni in omako. Sledil je indijanski posvet ob pipi miru (cigareti znamke kruger) in standardno vprašanje: Kaj bomo pa sedaj? Nič, tako ne gre več, internet, bančna kartica in sponzorji kar brž nakažejo sredstva, Klemen kot po čudežu dvigne denar iz bančne kartice, na kateri piše: veljavna samo v Sloveniji, David primakne dobro voljo in že sem pri »šalterju« letalske družbe Hapag-Lloyd (zelo priporočam), malo jamram za popust s triki kot so »you know – we are students« in podobnimi. Rezultat je bil dvestošestdeset evrov za vse tri karte nazaj do Munchna plus petindvajset evrov za tri dni za hrano za tri osebe in to je ravno zadostovalo.

No pa me rajši vprašajte, koliko smo »surfali«. Vsi skupaj v dveh tednih trikrat na divjih valovih lepih oblik, močnih in polnih španskih »loco« lokalnih surferjev, kričočih španske kletvice in žugajočih s pestmi. Kar nevaren »špas« tole surfanje z španci. Tako se je končala tale robinzonijada na Teneriffu z odločitvijo – še pridemo, zgodba še ni končana.

Brž ko bo denar.

Comments (0)

Leave a reply