Made in Maroko I – dnevnik iz Maroka

Naj povem, da je v dnevniku večkrat zapisano, da sva dosti zapravljala, čeprav se to nanaša bolj na naš skrajno omejen buč‘et, ki je bil 100.000 SIT + 150 EUR za karto, kot na neko dejansko zapravljanje. Smatrano je, da če sva si privoščila »poslati razglednico tudi tetam in ne samo mamam in tatom«, je bilo to že zapravljanje. S tem sem hotel povedati, da na Potovanje moreš, tudi če nimaš fickov! A ni tako?! SEVEDA JE! – pa še shujšašïŠ

Oooo, JAJA!!   12.10.

No, zdaj ko pišem sva na železniški postaji v Asilahu (manjša vas severozahodno Marocca) in čakava na vlak za Marachesh, ki gre čez pičlih 5h in pol.

Spet se je zgodilo en kup štosov; iz Gradca na letalo v London, kjer sva »prespala« noč na klopeh in se vkrcala na letalo za Jerez (španija). V Jerezu sva naletela na manjši orkan, tako da še zdaj ne vem kako je majstru uspelo pristati. V glavnem, uletimo na turist information in že se pojavi nek čuden tip, ki se ponudi, da nas v zamneno za benz (10 EUR) zapelje do pristanišča, ki je 100 km južneje. »Zakaj pa ne (kombi je mel gusarsko črno zastavo na zadnjih vratih, v kombiju je blo nekaj slik, kolo, neke cule, vse nametano…, star pa je bil tudi kot jaz in Jure skupaj; tip je bil totalno čuden, in sicer, imel je mastne, dolge črne lase, poleg tega je mel totalno suho zgužvano kožo in potetovirane roke z neko žensko, smrtjo, polno je blo tudi krvi), si rečeva« in že naju pelje v nek sumljiv lokal. Ponudiva mu malo slovenskega pršuta in tip naju niti ne oropa, ampak naju zapelje do pristanišča (full faca). Kupiva karte za Slow Ferry.
Med potjo se barka prevrača in vsa steklovina polna whiskijev (meni in Juretu se cedijo sline), parfumov, vodk in ostalih dobrot, pade in se raztrešči po podu. Btw. muslimani, poleg tega da ne smejo piti alkohola, imajo ravno njihov najbolj sveti praznik – ramadan.

Prideva v mesto Tangir, kjer ščije kot iz škafa (aja! v menjalnici na španski strani nam maroški majster reče: »NO PROBLEM my frend, v Moroccu je lepo vreme in sonce zmeraj tam!«, in me takoj opehari za 5 evrov-»manko nisem vedel¹«  ), hodiva proti želežniški postaji, miljardo tipov brez zob naju napada in nudi razne osluge: taxi, haš, hotel, čokolada (kakšna čokolada?… aaaa, čokoladaa!!). Midva vztrajava in hodiva po dežju naprej,  nakar ugotoviva, da sva avtobusno postajo zgrešila. In že se pustiva nategnit tipu, da naju pelje v neko zabačeno čajnico, naroči nama juho in taxi (vse za naju!).

še zmeraj full neurje, ma mi pičimo 120 na uro po cesti, s srfi pripetimi na streho zgolj z eno staro elastično vrvico. Dvakrat opaziva, da bodo dile vsak čas padle in da je nuja ustaviti; tipu pa se blazno mudi na prvi obrok danes, in ko odbije ura 18,  si prižge čik za čikom in spet čik za čikom. Končno pridemo v Asilah (s celimi dilami) in se usidramo v hotel Sahara (120 dh) . Končno se uleževa in zračunava, da sva za taxi plačala 17x več kot bi mogla (dobre volje ne manjka ).

Zjutraj, torej danes se zbudiva v soncu (končno se nam razkaže čudovita gola pokrajina)  in se odločiva, da greva po karte za Marakesh. Po poti naju ogovori Mohamed, češ, da nama zastonj raskaže mestece. Predstavi nama sprejemljiv plan, da gremo v sosednjo vas surfat, in da sva do večera na postaji za Marakesh. Po poti nam Mohamed proda to in ono, na kar je na vrsti osel, ki bi naju bo tovoril  2 km do spota, ki pa po dolgem barantanju stane še zmeraj dosti preveč za najine žepe, še posebej zato, ker so naju že do dobra obrali, midva pa nisva še niti dobro prišla. Odločiva se, da greva srfat po svoje nekam na drugo plažo ter da ne rabiva njegovih dragih nasvetov, nakar se majster skrajno užali in naju odslovi s: »FUCK OFF!« Ne preostane nama drugega,  da se nasmejiva in odpujsava naprej.

Glih se namestiva na plažo,  ko se vsuje dež in ker nisva mela kje pustit stvari, sva mogla na želežniško postajo, kjer zdaj čakava…

Najdi muco in zmagaj!

Mala šala: Zaradi ramadana midva paziva, da se pred Maročani  glih ne baševa in nalivava – pač spoštujeva to, in jih ne rajcava po nepotrebnem, ker so že sami po sebi živčni.

Kaj se je zgodilo?  Ker sva tako zelo obzirna, že celi dan ne jeva, ko pa prideva na postajo počakava, da potniki odpotujejo in si končno privoščiva sendvich, nato pa se skrbno pripraviva na ogromno milko. Zato ker sva sama in naju noben ne vidi, se Jure strašno dela norca in kriči kako bo zmastu² čokolado, nakar se za njim pa se pricinca ubogi in sestradan musliman, ki že cel dan ni jedel. Jaz gledam prizor kako se mu cedijo sline in Jureta kako navdušeno hlasta po čokoladi.

“…še sva tu na postaji… kdaj bo pršel ta vlak??…. ”

Nadaljevanje prihodnjič…

____________

1. Istrski dialekt, ki pomeni: niti nisem vedel
2. Pojedel