Interviju: Jernej Rakušček

Interviju: Jernej Rakušček
June 3, 2012 Marko Odič

Predanost, s katero je pristopil k srfanju, ga je odnesla po državah in krajih za vožnjo čim večjih valov, kot so Zicatela v Mehiki, Waimea na Havajih, skrivni kraji številnih otokov Indonezije. Posvetil je tudi mnoga leta, ki jih je preživel na Kanarskih otokih in drugje po svetu, so-ustvarjanju in poučevanju mladih rodov novih slovenskih srferk in srferjev. 

 Pred, sicer že drugo, selitvijo v Avstralijo, za katero se je odločil v začetku leta 2012 se je odločil napisati knjigo o srfanju. Knjigo o življenju. Knjigo o tem, kako združiti izkušnje iz srfanja pri življenju na kopnem in kako ohranjati ritem, ki ga pridobiš v vodi, med srfanjem, tudi na kopnem. Naslov knjige je«Učenja oceana«. 

Z Jernejem sva se ujela po konferenci, ki je spogledovala s prihodnostjo tekmovalnega srfanja in aktualnimi smernicami za srferske treninge in telesno pripravljenost. Prav takrat se je tudi odvijala začetna tekma svetovnega srf prvenstva v sezoni 2012 ter hkrati tudi prva tekma avstralske etape svetovnega srf prvenstva, Quiksilver Pro Snappers Rock (n`roll) 2012.

Spodaj nam Jernej predstavlja svoje prve misli po selitvi v Avstralijo.

alt 

Jernej Rakušček (klikni na fotko/e za povečanje)

OM: Živjo, Jernej, kje se pa sploh nahajas zdaj?

JR: Trenutno sem v Terranori, ki je del Tweed Headsa na Gold Coastu ali po naše na Zlati obali. Živim pri prijateljih, malo v notranjosti. Na hribu. Čudovit kraj. Do Snapper Rocksa imam 15 minut.

OM: Snapper? Potem si gotovo tudi kaj na prizorišču tekme. Ali bi nam malce opisal, kako zgleda tekmovalno podrocje, spot, ketmovalci, itd.?

JR: Sem tam in tu, dosti tudi za računalnikom. Na plaži je seveda možno čutiti neverjetno vzdušje. Čeprav gre za elitni dogodek v profesionalnem športu, se čuti, kot da gre za nekakšno proslavo srfanja. Res lepo. Organizatorji vedno bolj preprosto urejajo »event site«.

OM: Kako primerjaš spremljanje tekem po spletu, če primerjamo to z užitki gledanja v živo?
JR: Zanimivo je, kako kvalitetne podatke lahko dobiš preko gledanja webcasta. Npr, zdaj so začeli meriti hitrost med vožnjo, dolžino vožnje, celo paleto statističnih podatkov, ki bodo pripomogli pri pripravah tekmovalca na tekmovalno srfanje.

OM: Slisal sem, da si bil povabljen na VIP srecanje tekmovalcev, trenerjev, itd…
JR: Jah, tista zabava je bila bolj za delavce, ki so mravljice celotnega dogodka. So prišli tudi znane osebe kot npr. Lisa Andersen, Stephanie Gilmore in nekaj ključnih iz Surfing Australia. Drugače pa ni bila zabava tistih, ki so “težke” ribe v Quiksilverju ali na ASP-ju.
V splošnem je povsod, kjer je srfanje, moč čutiti sproščenost. To velja tako za korporativni svet, tekmovalni svet, event site ipd. To je res zanimivo, da se ta duh čuti tudi izven vode.

OM: Kaj je pa tebe odvleklo v Avstralijo? zdaj živiš na Vzhodni obali, enkrat si že živel na celini »down under«?

JR: Pred štirimi leti sem živel na Zahodni obali eno leto in pol. Naredil licenco za sodnika na ASP tekmovanjih. Vmes sem moral iti proč, uresničiti nekaj stvari po svetu – Havaji, Kanarski, Slovenija. Dokončati knjigo. Dobiti še neke izkušnje, da lahko sedaj nastopim v srferskem svetu v Avstraliji in drugod po svetu.

alt

Waimea big wave spot, Havajski otoki (klik!).

OM: Avstralija veliko investira v razvoj srfanja, saj je bila vlada dežele NSW sosponzor tekmovanja Australian Open, veliko tekmovalcev pa že skoraj robotsko trenira zapletene manevre na in nad valovih, kar je tudi največja kritika avstralskega srfanja -ne poznajo spontanosti med valovi. Kako bi ti komentiral?

JR: Čuti se, da si Avstralija zelo prizadeva končno že imeti svetovnega prvaka in prvakinjo. Celo vlada je v srfanje začela vlagati veliko denarja. Tukaj je srfanje milijardna industrija.
Avstralija je dejansko najbolj razvita srferska dežela: več kot 10 odstotkov ljudi srfa večkrat na teden, 1,4 miliardna industrija. Na Gold Coastu dejavnost srfanja zaposluje skoraj 20 odstotkov ljudi, Avstralija pa ima že 15 naravnih srferskih rezervatov. Si predstavljaš kaj takega v Sloveniji?!

OM: Kaj pa glede tekmovalcev in, seveda, tudi potencialnih svetovnih prvakov, ki bi lahko prišli iz Avstralije. Kasno je pa stanje za “kulisami” tekmovalnega srfanja, kjer je vse podrajeno rezultatom, tudi človeško zdravje?

JR: Moj namen je preko srfanja pokazati, da obstajajo drugačni načini treniranja in upam, da bo iz te dejavnosti to potem teklo tudi v nesrfersko javnost. Vizija je, da naj bi bil profesionalni športnik oboje, zdrav in čil. Še vedno se vse, celo zdravje, podreja rezultatom. Na koncu je celotna zmešnjava…
Vzemiva primer Joel Parkinsona, Taj Burrowa in Gabriela Medina. Joel Parkinsonu že vrsto let visi naslov svetovnega prvaka pred nosom, a se očitno ne zaveda, da mu manjka spontanosti. Vsakič, ko se sprosti, skoraj z lahkoto zmaga tekmo.
Taj Burrow bi bil lahko že večkrat svetovni prvak, a se trmasto ne želi prilagoditi določenim situacijam. Mogoče skozi njega veje Avstralski ponos.
Gabriel Medina je mogoče eden tehnično najbolj podkovanih srferjev na svetu, a je možno videti, da se še ne zmore hitro prilagoditi novim valovom in pogojem. Tehnika in telesna pripravljenost nista nič vredni, če se nisi sposoben takoj odzvati spremenljivim pogojem, kar je lahko v roku pol ure… Potem je tukaj Kelly , ki je po mojem mnenju, najboljši ravno zaradi tega, ker zmore svoje dojemanje bliskovito hitro prilagajati pogojem, opremi, nasprotniku, kljub svojim zdaj že 40 letom mladosti. Vsekakor je nekaj na tem, da Avstralci gledajo na srfanje preveč robotsko in morda jih je tretjina na svetovnem pokalu bolj zaradi množičnosti, denarnega vložka in usmeritve v tekmovalnost, kot pa kaj drugega. Pomnimo, da so bili prav Avstralci tisti, ki so ustvarili idejo o profesionalizmu. Na Havajih je bilo že od nekdaj bolj pomembno KAKO se izražaš na valu, kot pa KAJ delaš. Zdi se mi, da Avstralci silijo v neko slepo ulico in tukaj jim želim pomagati, če bodo za to dovolj odprti.

OM: Bil si tudi na konferenci o prihodnosti tekmovalnega srfanja in treniranju tekmovalnih srfrejev. Kakšni so bili zaključki nastopajočih?

JR: Na hitro? You gotta be joking…. (se začne smejat.) Vzgoja vrhunskih tekmovalcev od otroških let vse do svetovnega pokala – nekakšen celostni pristop, a usmerjen bolj v tehniko, taktiko. Brez dodelanega umskega treninga, a z nekimi ustvarjalnimi pristopi. Noben ni niti omenjal prehrane, povezave dihanja in uma. Pomembnost čustvene inteligence in umskega uravnavanja. Skratka…, zelo v povojih vse skupaj, čeprav se imajo vsi za hude strokovnjake.

alt

Mexican Pipeline, Zicatela, Mehika (klik, klik!), photos: 0% instagram.

OM: Bi na hitro argumentiral zgornji dve kritiki, povezava prehrana-um-dihanje, čustveno inteligenco in umskega uravnavanja?

JR: 1. Hrana nam daje oboje: energijo in informacijo. Dejansko nas, skupaj z miselnimi navadami, telesno oblikuje. Preprosto, kar ješ, tako boš dojemal svet. Energetski potencial človeka je skoraj nerazumljen, ker se ali je preveč ali je hrano, ki je informacijsko prazna… Hrana je zdravilo tudi za um, ne samo telo. To ve vsakdo, ki seže po sladoledu za razvedrilo. Brez primernega dihanja hrana ni izkoriščena. S povezavo dihanja-um sem imel v mislih to, da lahko um neposredno usmerjamo z dihanjem, ga umirjamo, krepimo. Dihanje je najbolj naravna stvar za neposreden nadzor nad umom. Nadzor v tem kontekstu pomeni usmerjanje. Tako si je lahko predstavljati, da naj bi med izvajanjem gibanja temu primerno dihali.
2. Čustvena inteligenca pomeni, da znamo zavestno usmerjati oziroma uporabljati naše izven-miselno čutenje. Gre za nekakšno odprtost, ki obenem vključuje nedovzetnost za izgubo prisebnosti. Da čutiš, kaj se dogaja okoli tebe, kako to vpliva nate, a te ne zmede. Umsko uravnavanje gre s tem vštric – da znamo zavestno uporabiti inuitivno logiko, mišljenje in zavestno neuporabiti razmišljanja, ko to ni potrebno. Um je orodje, s katerim mi svobodno razpologamo. Si predstavljaš, kakšne misli bi ti šle po glavi, če rabiš 6.0, da postaneš svetovni prvak, a je samo 3 minute do konca? Ali pa, ko vstajaš na valu par metrov pred skalami, in veš, da je edini način odpeljana tuba?

OM: Kako bi ti lahko pomagal pri pripravi profesionalnega športnika?

JR: Moj namen je preko srfanja pokazati, da obstajajo drugačni načini treniranja in upam, da bo iz te dejavnosti to potem teklo tudi v nesrfersko javnost. Vizija je, da naj bi bil profesionalni športnik oboje, zdrav in čil. Še vedno se vse, celo zdravje, podreja rezultatom. Na koncu je celotna zmešnjava…
Moji načrti vključujejo predajanje modrosti, ki se pretaka skozi mene po treh desetletjih izkušanja povezave telo – um – duh, v vseh možnih verzijah in kombinacijah teh treh dejavnikov.
Ljudje smo celostna bitja, kjer se prepletajo um, telo in duh. Nemogoče jih je kakorkoli ločiti. Ko napreduješ v enem področju, napreduješ v vseh. Torej, je koncept treniranja popolnoma odprt . Srfanje je čarobno, ker popolnoma zrcali izkušnje na kopnem, kjer se stalno soočamo s spremenljivim okoljem informacij in energije. Profesionalen športnik naj bi bil vzor vsakomur, s svojim celostnim zdravjem in naravno čilostjo.

OM: kako si zacel razvijati celosten koncept povezave duha, uma in telesa? Bi lahko rekel, da je to ze skoraj metafizika -srfanje?

JR: Celostnot človeškega potenciala čutim že od rojstva. Preteklo je kar nekaj vode, da sem bil to sposoben opisovati, razlagati. Ko sem treniral smučanje, je začelo zvoniti. Pri karateju je padala toča. Ko me je srečalo srfanje, je bilo že prepozno, saj ta aktivnost narekuje, da spremeniš (običajno) statično dojemanje.
Naša pozornost ustvari iz teh valov dogodek, vožnjo. Naša sposobnost prilagajanja pogojuje stopnjo izražanja. Metafizika? Nikakor! Gre za življenje. Za to, ali bomo živeli kot žrtve naših projekcij, ali pa bomo živeli kot darilo naših stvaritev. Nekateri, še posebej metafiziki, menijo, da lahko ocean nadzorujejo. Meni se zdi metafizika ravno to, kar se grejo ljudje, ko razlagajo svet iz svojega mentalnega postulata.
Iz opazovanja kultur , kjer je srfanje prisotno že sto ali več let, je jasno, da si tudi oni predstavljajo srfanje čisto po svoje. Dejansko aktivnost, srfanje v tem primeru, lahko ceni le nekdo, ki jo je poizkusil. Moje mnenje je, da je srfanje najtežji šport na svetu. Vem, da tukaj veliko športnikov težko požre slino, a ego ni razlog za to trditev. Celo življenje športnih izkušenj mi to dokazuje. Tudi Michael Jordan bi rabil nekaj časa, da bi sploh ujel val, medtem ko bo lahko najbolj počasen osmošolec pri telovadbi takoj metal na koš. Kdor mi ne verjame, naj poskusi.

alt

Stiskanje k valu (k-k-klik!). 

OM: Za te trditve imas tudi strokovno podlago, kako pa je potekala tvoja strokovno-izobraževalna pot?

JR: Res je. Študij, s povprečno oceno vseh izpitov 8,4 in oceno diplomskega dela z 10, sem opravil na Fakulteti za šport v Ljubljani. Usmerjal sem kondicijsko treniranje, kar je vključevalo pet, šest resnih dodatnih izpitov. Seveda sem imel že takrat drugačne poglede na treniranje in po udeležbi konference o treniranju srfanja, ki sem se je tukaj udeležil pred dnevi, sem bil razočaran (v pravem pomenu besede), ko sem videl, da se koncepti v skoraj desetletju niso spremenili. Še bolj se me je dotaknilo to, ker jih je predstavil eden najbolj priznanih športnih znanstvenikov v Avstraliji.

OM: No, Jernej, pa nam še mejčken povej, kakšni so pa tvoji plani? Imaš kakšen res hud spot za pofurat, kako se boš gibal v naslednjih dnevih, tednih, mesecih?

JR: Najprej se želim za nekaj let ustaviti na svojih potovanjih. Si narediti bazo. To nameravam storiti tukaj. Poleg izdaje in promocije knjige Učenja Oceana (original je v angleškem jeziku) na avstralskem in svetovnem trgu, se nameravam usmeriti v poučevanje in pisanje. Knjiga tukaj izide v maju. Že nekaj časa sestavljam novo knjigo in upam, da ugleda luč dneva še letos. V naslednjih tednih, mesecih ostajam v bližini Gold Coasta. Glede srfanja je prišel čas, da se usmerim v manjše valove, kjer pridejo do izraza manevri in sodobnješi način srfanja. Udeležba na kakšnem tekmovanju v prihodnosti me tudi mika. Mogoče kdo misli, da sem strogo le duhovni srfer, a potrebno je biti na zemlji, tukaj. Praktičnost me nadvse intrigira. Na srf tekmi je toliko dejavnikov, da postane zadeva idealen primer za “umetnost vojskovanja”.

OM: Kaj pa veliki valovi? V preteklosti si se intenzivno osredotočal na spote, kjer so bili ogromni valovi, to iskanje je pa doseglo vrhunec z obiskom havajev in surfanjem 8-10m waimee. Si sedaj malo zadostil svoji zeji po velikih valovih? Kaj pa manjsi? Katere tekme te zanimajo, kako si si zastavil nacrt tule? Pa mislis, da si lahko konkurencen 20 nekaj starim mulcem z zlate obale?

JR: Visoki valovi so mi nekakšna poslastica in dobre sladice se ne naješ. Nadejam se jih še veliko, a tukaj na vzhodni obali ne dosegajo nekih, vsaj zame, omembe vrednih velikosti. Z iskanjem spotov vse povprek sem za nekaj časa prekinil. Sedaj me zanima predvsem tehnični vidik srfanja. V ta okvir sodi pozornost na določene oblike desk, iskanje pogojev za “high performance” srfanje in seveda tudi tekme. Sprva se bom udeležil lokalnih, tudi klubskih, tekem. Če me bo to resnično dolgočasilo, bo opustil razmišljanja o tekmah. Načrt razvijam prav v teh dneh, ko spoznavam raven kakovosti in tipe lokalnih valov. Pravijo, da je tukaj največ dobrih srferjev (v tehničnem smislu) na kvadratni kilometer na celem svetu. Če sem konkurenčen? To bomo videli. Srfanje je veščina, ki temelji na dojemanju, opazovanju in prilagajanju. Pravočasnost odzivov je ključnega pomena. Te stvari se z leti lahko celo izboljšajo. Telesno se odlično počutim. Sem čil in zdrav ter se zavedam, da navzgor ni omejitev. V tekmovanju pride v igro marsikaj, ne samo tehnično znanje srfanja. To lahko vidimo, če opazujemo najboljše profesionalce na svetu.

OM: Jernej, spremljal si tudi razvoj slovenskega srfanja … prakticno od prvih korakov, saj te je Andraz (so-ustanovitelj prvega slovenskega srf kluba Ujusansa) tudi vpeljal v prve korake na deski. Kako vidis zdaj slovensko srfanje, po 8 letih srfanja in odpeljanih ogromnih valovih Mehike ter legendarne Waimee?

JR: Vidim, da je bila ledina zorana. Obstaja nekaj posameznikov, ki so se temu tako ali drugače popolnoma posvetili. Imamo tudi močno socialno mrežo ljudi, ki so to, preko katerega izmed slovenskih klubov, poizkusili. Zdi se mi, da lahko to v prihodnje postane nekakšno gibanje, ki bi z vsemi delil vrednote deljenja, skupnega rajanja in svobode posameznikovega izražanja. Strokovno smo prišli daleč in z opazovanjem, kako stvari stojijo v Avstraliji, ki ima najstarejšo obliko javne organiziranosti srfanja (od leta 1963), imamo Slovenci dobro zastavljeno sceno. Upam, da bo slovenski srferski duh pokazal tudi drugim socialnim strujam, da je možno biti tesno povezan, četudi gre za individualno, celo sebično dejavnost. Običajno si na valu sam, a na plaži z najboljšimi prijatelji. Razlikovanja med srferji nimajo ravno osrednjega mesta.
Vsekakor želim pohvaliti vse tiste, ki kakorkoli prispevajo k širitvi zavedanja o zunanjem in notranjem oceanu. Slovenci smo resnično edinstven narod in ni potrebno, da gremo za ponosno samopodobo izven sebe. Sorojake naj spomnim samo še tega, da naj uživajo polnovredno sol in pijejo odlično vodo iz pipe.

alt

Smack, neznan spot s shortsom primerno temperaturo vode (k…k!).

OM: Kako pa gledas na trenutni razvoj desk? Po dolgih letih (20let+) ozkih, spicastih thrusterjev je v zdanjih par letih srf zacel dozivljati novo akvadinamicno revolucijo. Deske so se skrajsale tudi do 5 čevljev, razsirile in kombinacije smernikov so se zopet priblizale eksperimentom “transcendentalnih” 70ih let? Kaj bi pa priporocal nasim bralcem, kako naj se usmerijo pri iskanju tiste “magicne” deske? Pa sam? Verjames v teorijo ena deska za vse pogoje ali menis, da se mora srfer tudi z deskami prilagajati razlikam med spoti?

JR: Ravno to je čar srfanja – sveti gral vsak nase sam zase. Lahko srfaš eno desko v vseh pogojih, a za to boš moral prilagoti pristop različnim valovom. Lahko imaš deske, ki so narejen izključno za določen tip vala in ostane ti le odnos ti – val. Gre za posameznikovo odločitev. Moje mnenje je, da smo še ravno dotaknili resničnega razumevanja kako voda obliva predmet, kako resnično deluje valovna energija v vodi, kako s telesom čim lažje voditi desko. Tudi sam izvajam eksperimente z oblikami in ravno decembra lani sva s prijateljem stestirala desko 4-ih čevljev. Bila sva osupla nad tem, kako se je odzivala. Gre za tudi drugačen pristop k lovljenju vala in veslanju, medtem ko ti tako kratka deska omogoča še večjo akrobacijo na valu. Bralcem bi priporočal, da naj se na začetku ne ukvarjajo z iskanjem deske, saj je bolj pomembno razumevanje celotnega koncepta srfanja – razumevanje valov in vode, vpliv plime in oseke, primerno prilagajanje, veslanje, ležanje. Ko bodo na stopnji večkratnih voženj po valu znotraj ene seanse, pa naj sledijo nasvetom okoli sebe in upoštevajo, tako kot drugje, svojo intuicijo. Kakor tudi med srfanjem pademo, moramo biti pri iskanju za nas najbolj primerne deske pripravljeni poskušati nove stvari.
Nalagamo plasti sodobnega znanja na znanje, ki so ga o oceanu imeli Havajčani pred tisočimi leti. To seveda velja tudi za deske.

OM: Ze zgoraj si omenil desko dolzine 4ft, to je presneto kratka deska. Bi lahkona hitro se razložil, kako sploh uplivajo posamezni elementi na srfu? Dolzina, sirina, oblika repa, ukrivljenost deske, dno, itd?

JR: Težko vprašanje, saj se vse stvari med seboj povezujejo, usklajujejo in dopolnjujejo. Okroglejše oblike voda podpira. Ostrejše krivine vodo režejo in omogočajo deski okretnost. Kar je lepo očesu, je funkcionalno v vodi.

OM: Jernej, a nam zaupas se tvoje razmisljanje o -Kaj je smisel zivljenja? (Zakaj smisel življenja? – preberi tale blog.)

JR: Smisel življenja se nahaja izven misli o življenju. Če že odgovarjam na to vprašanje, je trenutno najbližji opis, da je smisel življenja neprestano, truda odsotno, izražanje sobivanja in sožitja. Smrti ni, zato tudi življenja ni. Živo živi zato, ker ga sami osmišljamo. Zato rečemo, da veselemu človeku ne moremo do živega. Vsekakor bi bil moj odgovor kadarkoli drugič drugačen, a enako živ.

OM: Zdaj bos kar dolgo casa ostal v “Down under”. Za konec, b¬i morda rad se kaj sporocil bralcem/prijateljem/druzini v Slovenijo?

JR: Kot sem omenil, ostajam tukaj nekaj let. To seveda ne izključuje krajših izletov po tem malem planetu. Sporočilo, ki se zdi primerno, je, da naj čim bolj čutimo svoja stopala (dejansko, fizična stopala), pijemo vodo in zaupamo vase, saj smo sebi čisto primerni vodniki. Aloha z ljubeznijo.

OM: Jernej, hvala ti za tale tale navdihujoc intervju in lep pozdrav v Avstralijo. Aloha!



Comment (1)

  1. Kaja 2026 years ago

    Aloha Jernej 🙂

Leave a reply