Priokus Maroka

Nase poslanstvo, da hisko, v kateri se bo odvijal letosnji Surfkamp Maroko, se zadnjic poslikamo in uredimo drobnarije, preden zadeva stece, se pocasi bliza koncu. Hiska na prvi pogled spominja na tisto iz Pika Nogavicke. Trinadstropen skupek umetnosti, kulture ter novodobnosti prebudi v vsakemu,ki se enkrat sreca z njo, spomine, ki jih je nekoc bodisi sanjal ali dozivljal. Njena drugacnost pa ponuja vsakomur koticek zase, kjer se lahko umakne iz kaoticnega vrveza vsakdana, ki vlada na tem delu Afrike.

Cas trenutno tukaj izjemno pocasi mineva, kar pa se cisto zlije z okoljem ter ramadanom, ki prehaja v skepajoco se fazo. Na veliko se ze govori o nedelji, ko se bo zakljucil. V glavah si ustvarjajo jedilnike za pozrtije, ki je bodo takrat delezni ter se veselijo srecanja celotne familije, ki se zbere na ta sveti dan. …. skoraj bi lahko rekla, da disi po bozicu, le vonj po cimetu, potici in kuhanemu vinu se manjka….

Svet pa se tukaj popolnoma spremeni takoj za tem, ko zaide sonce. Zdi se, kot da se prebudijo tudi valovi, ki trenutno niso lih bog ve kaj, kar pa je za ta mesec cisto normalno. Pravi val na valove se pricne sele konec novembra in traja vse do marca…

Vcerajsnji vecer je bil posebej zanimiv, saj sta k nam na obisk prisla dva Marocana, ki sta ju Iztok in Matej sponznala na letosnjem surftripu. Face! ni kaj. Celo noc sta se trudila pokaditi na tone tobaka s primesmi, da bi s tem nadomestila >izgubo<, ker se cez dan striktno drzita ramadana. Eden izmed teh dveh je znan maroski longborder, pravi freek v vseh pogledih. (intervju z majstrom sledi kmalu, op. a.)

Celotno dnevno dogajanje pa je prezeto s tisocerimi malenkostmi, kot da bi gledal njihove mozaike, ki jih vidis domala povsod. K temu pa je potrebno dodati petje mudzehina alias Rossija, vonjav metinega caja, svezih dateljnov in soka svezih pomaranc, ki kar klicejo po se.