Španija -septembrski sešni vol.I

Danes zgodaj zjutraj, ko sem peljal mojo kosmato zverino na hitri obvoh trnovskih vogalov in kotičkov, se mi je pogled zaustavil v zraku. Le da je zrak nadomeščalo nekaj, kar mi sploh ni izgledalo kot človeku prijazna atmosfera. Ta nekaj se je kazal, izginil, se spet pokazal in zavil v nekaj popolnoma neoprijemljivega in kot bi rekel pripovedovalec v risanki “Palček Smuk”, “ta nekaj bi lahko rezali z nožem.”

Bilo je prav pošteno mrzlo, vlažno in megleno  jutro v tem našem velemestu. Tisto značilno stanje mestnega ozračja, ki mu občani radi pravijo “čezkostno”, saj je ta nadležna vlaga tako vsiljivo neustavljiva, da se ji uspe zažreti v medkostovje tudi preko vseh možnih, ravno takim primerom namenjenih zaščitnih slojev ( op.a. -stestirano s prilično novim softshellom, če koga že zebe v volnenem puloverju in jadikuje nad nesrečo). To zdravju neustrezno ozračje tako kar kliče k čamljenju in kramljanju s čajčkom v roki, ob topli pečki in topli (sicer malce manj kot pečka) dekici ali dvema, za vse tiste res premražene nesrečnike.

In…, Ali sem že povedal tisto zgodbo? Kako se je v poznem septembru, ko je špansko in francosko obalo zajel eden boljših, če ne najboljši swell poletja, zbrala skupina neustrašnih jezdecev valov (RokD., Pristo, JR, Pojo in Sale, poleg nenadomestljive foto&video sekcije družine Legat) pred ekranom največjega laptopa, ki ga je premogel zarauški “woodie penthouse” in se v čakanju na vklop vseh možnih računalniških simulacij in napovednikov pogovarjala o možnih lokacijah, ki bi jih obiskali, če se bodo govorice o mega napovedi izkazale za resnične (op.a. to je bilo nekje 20.- 27.9.2011).

Napovedi so bile strašne, strupeno zelena barva je napovedovala že kar zabavnih 12+ čevljev višine povprečnega vala in mrzlično navdušenje je spreletelo vse člane tega zasedanja. Vse? Vse razen enega. Le-ta se je zamišljeno poigraval s štetjem grč v lesu in preslišal vse o epski napovedi za prihodnje dni. Kam torej iti? Možnosti sta bile samo dve, ali v Francijo ali pa raziskovanje po španski obali v smeri proti Bilbau. Odgovor je bil salamonsko enostaven in kot na dlani, oboje je treba pofurati, saj bo obala grmela kar dober teden dni.

Zgodaj naslednje jutro, ko je kemp še ovijala tema, so se člani tega podviga že tlačili v kombi, raskavo šepetanje je vsake toliko zmotilo jutranji mir, ko je kdo pozabil kakšen nujno potrebni del opreme. Sončni vzhod smo ujeli na AC. Smer – Anglet!

Pogled se nam je ustavil na dobro znanem spotu, če se kdo spomni plaž v bližini francoskega kempa, ki je gostil Ujusanso pred premikom v Španijo, je ena za spotom Corsaires, ali pa morda ena pred, odvisno od strani, s katere prideš, khem. Na plaži je bilo nekaj lovcev na sončne žarke, tu pa tam kakšen sprehajalec psa, a v vodi ni bilo še prav nikogar.

Vsi smo pomislili, da če je kaj kaj, je to to. Še tisti kanček zaspanosti, ki se nas je držal do takrat, je izginil, ko smo preskočili masiven šorbrejk in začeli plavati (pedlajo samo kajakaši, hehe) proti lineupu.

Po več urah igranja med valovi in ko so roke začele postajati že prav pošteno utrujene -tok na tem spotu je prav neverjeten in ne dopušča skorajda niti trenutka počitka, ampak moraš konstantno plavati, da ohranjaš željeni položaj, se je tudi bibavica počasi prevesila v plimo in to nam je bil dober znak, da smo počasi zaključili odličen sešn, “po en” pricapljal nazaj obalo, z rokami do tal, a vsi zadovoljni in z nasmeški od ušes do nebes, hehe.

Na parkirišču smo šli še do prijaznega ex-pat Škota, ki nam vsakič postreže z odlično kavo in croissanti, a vse to še zmeraj ni zadovoljilo naših krulečih želodcev, ki so zahtevali nekaj dosti bolj poštenega in kaj je boljše za zaključek dneva, kot Tadejeva odlična (kdaj pa kdaj sicer pozna, a ne po njegovi krivdi, hehe) kosila!?