Ne mi blogat iz Španije vol.I

September 3, 2011 Marko Odič

Blog, in znjim tudi vecno vaš pisec, je se premaknil. Klic po prvih septemberskih sešnih (preklet bodi režiser JJ in njegovi The September sessions, hehe) je bil mocnejši, destinacija pa zelo evropska Španija (za razliko od zelo indonezijske Indonezije, ki jo lahko obcudujemo znotraj okvirjev že zgoraj omenjenega filma) in zelo ne-indoevropski baskovski dialekt Zarautza in bližnje okolice.

Zacetek je bil…, seveda na avtobusu, kjer smo se spoznali s mladimi tecajniki in ob vecnih klicih preverjanja prisotnosti (“Že kdo manjka?!”, hehe) smo po nekaj simpaticnih postankih in mnogo prevoženih urah in kilometrih, s pristnim obcutkom finsko-turške savnaške naveze ob zgodnjedopoldanskih urah vendarle prispeli v epicenter surfaškega življenja v naslednjem mesecu.

A že vmes smo naleteli na prvi zaplet. Na seznamu je bilo napisanih 45 potnikov, a skupna moc naših sokoljih pogledov je ob vsakem štetju naštela 46 prisotnih, po zacetni zbeganosti smo s skupno navezo potnikov in ekipce našli crnega potnika…t.j.potnico, mlado (crno, seveda) labradorko Roksi, ki je z veseljem spoznavala zabavo na avtobusu (glej, ostanki vege sendvica v vrecki od cipsa, pomešan s prežvecenimi cigumiji in še prazne plastenke za poobedek, hehe!).

Že koj prvo jutro se je gorenjska naveza odlocila za radikalen presek (kdor je pomislil na kombinacijo zaske in šnopca se je seveda popolnoma zmotil, hehe!) in koj smo se organizirali za zgodnejutranji dawn patrol. Na sreco se je, z izjemo ene surf šole (ki ni bila Španska), tudi vecina Špancev odlocila, da je ob osmih res še zelo zgodaj.

Pogoji so bili seveda epski, vožnje odlicne in akcija pestra. Po jutranjem vrhuncu (khem!!! brez pokvarjenih idej, hehe) smo se še na hitro pozabavali z igrico “ponovi moje vstajanje”, in zakorakali v “šolo surfanja – osnove vstajanja, switch verzija”. Po zacetnih dropih, padcih in prekopicih smo se vsi ujeli z obvezno šolsko spremljevalko, desko mini malibu 8`6 in ga svi(t)cali kot se ga je dalo. Dretje, tuljenje in klejmanje seveda ni bilo izzvzeto, in gorenjska naveza se je hitro nadgradila v “Klejm-ene in gospodarje Eternije” (mi-imamo-moc press).

Po koncu surfanja smo šli še na en krajši varnostni obhod, kjer smo kot odgovorni surferji in specialisti za opekline prve stopnje izvajali nadzor nad dogajanjem na plaži (gospodicna brez modrcka! koj v akcijo, hehe!).

Nasmehi na obrazih po opravljenem pregledu…

Tudi reševalke kdaj potrebujejo pomoc…

In polni reševalne vneme ravno ujeli nic hudega slutec našega vedno pozornega fotografa Mateja, kako je izvajal budni nadzor (“Gnnnn, a ste me mog`l zbudit”, hehehe) nad uspehom tecajnikov in tecajnic med valovi.

In res, krajše opazovanje tecajnikov je potrdilo njegove preroške besede, da pa ne ostanemo samo pri golih preroških besedah, si kar oglejte še slicice tecajnikov, mojstrov in strokovnjakov. Španija –moj prvi dan v oceanu (tamle pa klikni za v galerijo).