
Bom v blog napisal o tem kaj se je dogajalo včeraj za zaprtimi vrati med pogovorom z direktorjem kempa in mano.
Pred 3 tedni, ko smo prišli v Medulin na prvi dan finala, nas je pred vhodom v kemp pričakala rampa in varnostnik, ki je rekel, da ne moremo notri. Deževalo je, zato je okoli 20 surferjev stalo pod malo streho meter stran od varnostnika in čakalo. Čakali so mene, da pridem in uredim zadevo. Na srečo sem imel s seboj nekej Uju t-shirtov, ki sem jih obljubil rampašu. Takrat je prišel tudi Dejč s flašo vina in čokolado. Tako opremljena sva odšla do človeka, ki je odločal o tem ali bomo hodili peš do spota ali ne. Rampo je dvignil brez podkupnine, ki pa jo je nato z veseljem sprejel. Karavana avtomobilov se je začela valiti v kemp.
Zvečer govorim z nekom, ki mi pove, da mu je nekdo rekel, da so v kempu rekli, da je to bilo zadnjič. Rekla kazala. Vseeno sem prosil Dejča da napiše en mail in ga naslovi na vodstvo kempa.
Na mail smo do te nedelje pozabili, Dejč ga je poslal v ponedeljek. Včeraj, v torek, smo se peljali proti Medulinu, ko mi zazvoni telefon. Kliče me Mitja in pravi, da ne spuščajo v kemp. Eh….. Ne že spet. Pripeljali smo se do kempa in zagledali kolono surfavtov. “Ne morem spustiti nikogar v kemp, sm nočni varnostnik, ob 8h pride vodstvo, pa se boste zmenili.”
Nič drugega nam ni preostalo, kot to da čakamo. Ob 8h začnejo prihajati zaposleni, dvigne se prva rampa, dvigne se druga rampa. Varnostnika ni. Kaj zdaj? Pejmo notr. Odpelmo se do druge rampe, pa pejmo vprašat kaj pa kako. Mitja se odpele z avtom kar na spot. Ok. V kempu poštekajo foro in zaprejo drugo rampo, tako da Ujusansa kombi stoji pri rampi za njim pa drugi surfavti.
(foto: Simon Plestenjak)
Vprašam dečke v pisarni: “Možemo uč?”, “Ne može, sačekajte direktora, pa ga pitajte!”. Ok. Sliš se dobr.
Pride direktor in svojo ekipo vpraša: “Šta je ovo? Jel ste ludi?” Pa se ekipa porazgubi. Direktor je mlad dečko, pa si mislim, dalo se bo zmenit. Grem v pisarno, se predstavim, mi ponudi stol in začneva. “Pod nikakvim uslovima nemože uči, jer to je privatna zemlja i ako udžete je protiv zakona.” Razlaga mi o željah Italjanskih lastnikov, da ne sme nihče priti, ko je kamp zaprt (od oktobra do aprila), da če se komu kaj zgodi medtem, ko je kamp zaprt in je on dovolil, da gre kdo notri, potem je on kriv. Pove mi, da škode, ki jo storijo nepridipravi v tem času, ne krije zavarovalnica. Da so morali že loviti in poditi iz kempa surferje, ki so se švercali. Jaz mu povem, da ga razumem, da razumemo, da je to privatna zemlja, da vem da so se nekateri švercali in da mi je žal.
Prosi me, da naj vsem razložim, da se več ne more priti v kemp, ko je ta zaprt. Ne ve kako, ampak sedaj hodijo že Madžari in Slovaki. Obljubim, da bom napisal na internet, ko pridem domov. Pogovarjava se o lokalnih surferjih, razložim mu kaj je surfanje in da lokalnih ni. Povem mu malo o naši organizaciji, o tekmi ki jo mamo o športu, ki ga gojimo.
Obljubi mi, da bo lastnike vprašal, če lahko kdaj pridemo. Prosim ga, da naj lastnikom prenese našo pripravljenost, da plačamo ulaz in da smo pripravljeni aprila priti in organizirati čistilno akcijo. Clean your surf spot.
Ideja se mu dopada, vpraša če lahko dobi moj kontakt, dam mu mojo vizitko in on meni svojo. Na koncu ga vprašam, če gremo lahko danes zadnjič notri. Reče, da lahko, ampak, da je to res zadnjič in da naj v bodoče nihče ne hodi pred rampo, ker bo ostala zaprta. Pove še, da on samo uveljavlja voljo lastnikov in da s tem reskira svojo službo. Na koncu mi reče, da bo skušal voljo lastnikov spremeniti, saj naj bi kemp gojil tudi športno plat turizma in da smo vsi ti zimski obiskovalci potencialne stranke, ko bomo imeli družine.
Comments (5)
-
Dejč je drgač poslal mail…
-
Pa ne samo enkrat…..pa tud zadnjič ne
-
Kapo dol.
-
Hvala, k se nekateri trudte! Upanje ostaja.
-
damn, upejmo da se dobr tole izteče, k drgač smo ga v dežju najebal… se pa tud ne znajdejo… mar bi nam vsaj probal kj prodat če nas že vidjo 50 pred vrati…
Leave a reply
You must be logged in to post a comment.