Tokrat si lahko o kraju, kjer se naokoli še vedno hodi v šlapah, preberete eno daljše poročilo o tem, kaj se tam dogaja. Seveda opremljeno tudi s slikovnim materialom za lažjo predstavo. Kje je un smajli k se slin?

Iskanje službe

Nič, najbolje, da čim prej odmislim vse skupaj in se lotim iskanja službe. In to tiste čisto prave, od 8 do 5, 20 dni dopusta. Prvi intervju je bil že polom. šele tam sem se namreč zavedla, v kaj se pravzaprav spuščam – od surfanja se očitno res moram posloviti, vsaj za nekaj časa…

Službo sem našla še prehitro. Opa in že se dogovarjam z bodočim šefom, kdaj bi začela. Decembra pravte? Hm, do tja je še mesec dni. še mesec dni v Ljubljani, ki počasi postaja vse bolj siva, dnevi se vztrajno krajšajo, zimske cunje so že čisto zamenjale poletne, tudi prvi sneg že napovedujejo. Neeeeee, ne šeeeeee! Mamiiiiii, a posodš kartico??? In letalska karta je že bila moja. Destinacija: Kanarski otoki, Fuerteventura, Corralejo, Manawai Surf Kemp.

Destinacija: Kanarski otoki, Fuerteventura, Corralejo, Surf Kemp Kanari

Ob prihodu iz letališča so me pozdravile palme, moje najljubše, sonce, moj best friend, 25°C, top zame, in Mare. Superge sem zamenjala z japankami še preden sva prišla do mojega novega začasnega doma. Uf, končno spet diham! Končno spet živim! Sledilo je že prvo presenečenje – Manawai hiša. V centru Corraleja, s pogledom na Rocky point in Los Lobos v daljavi, z jedilnico na terasi, z bazenom in kavčem na vrtu, prostorna, svetla, čista, iz nje vedno odmeva dobra glasba. Ja, kje pa so vsi? Furajo, kva pa mislš?

Furajo, kva pa mislš?

Prvih nekaj dni o kakšnem swellu ne bi ravno mogli govoriti, a me to ni oviralo. Preden se podam na reef, bom z veseljem še kakšen dan na peščeni plaži. Tokrat zopet v vlogi tečajnika. Igor, po mojem mnenju eden najboljših učiteljev surfanja, nas je odpeljal v El cotillo. Dolga peščena plaža obdana s klifi. Majhen valček, tipičen beachbreak, sami v vodi. Igor se posveti prav vsakemu. Uživamo na polno. Furamo. Po šestih urah v vodi in na plaži smo le še kot cunje in po glavi nam hodi le še hranaaaaa. In že drugo presenečenje – Maretova kuhinja. Dišalo je že samo, ko smo se hiši približali. Morsko paello, ki je boljša kot v marsikateri avtentični restavraciji, smo zmazali kot bi mignil. Vse kar je bilo slišati za mizo, je bilo mmmm mm, aahhh, in še en mmmm.

V naslednjih dneh so se valovi večali, manjšali, vsak od nas je vztrajno napredoval, spoznavali smo različne spote, ugotavljali vpliv vetra, naredili smo prve korake oz. rajde na reefu. Vmes smo šli na izlet na vulkan, barantali za lokalni kozji sir, preganjali značilne črno bele koze, se z longskejti spuščali po neskončnih klancih, poležavali na našem kavču ob bazenu, tekmovali kdo zmeša boljši smoothi, se mazali z aloe vero, snemali filmčke z Božotom (napihljiv osel, ki je postal naša maskota) v glavni vlogi, se smejali in neskončno uživali. Dnevi tu minevajo, kot bi bili pol krajši kot v Ljubljani.

Evropski Havaji

In tako smo tudi mi dočakali tisti pravi swell, zaradi katerega Fuerto upravičeno imenujejo evropski Havaji. Česa tako lepega še nisem videla (razen na sliki v reviji)! Česa tako velikega še nisem doživela (razen seveda na sliki v reviji)! Vstali smo zgodaj in se po obilnem zajtrku odpravili naravnost na Nemško, reef break, ki smo ga do sedaj že dobro poznali. Do peaka je potrebno kar nekaj časa pedlati in bolj ko se mu približuješ, bolj presenečeno zreš v valove, ki se lomijo nedaleč stran od tebe. Naj me bo strah ali naj preprosto uživam že v samem pogledu na val? Nič, odločim se za drugo varjanto in kot gospa pripedlam na sam začetek line-upa. In opa, nenadoma je pred mano stena. Dva in pol metra brez pretiravanja! Če ga duckdajvam mi ne bo uspelo, pene je enostavno preveč. Lahko ga pa poskusim ujeti… Dva zamaha, val sune desko, brez pomišljanja skočim nanjo, jo že obrnem v desno in furam! Kaj furam?! Pičiiiiiiim!!! Ker speed, ker power?! Moja glava tega sploh ne dojema tako hitro. Nenadoma me dohiti pena in me potuhnjeno spotakne. O šit, sem že pod vodo. In tudi že zunaj. Pograbim desko in hitro odpedlam na stran. Ob tem se mi nasmeji še lokalni longborder in me pohvali z glasnim Buena! Na obrazu ne premorem več nič drugega kot širooooook nasmeh! Iz nekje mi v pohvalo mahata tudi že Mare in Igor. Jupiiiiiiiii! Hočem šeeeeeee!

Prvi na spotu

Po takšnem dnevu v vodi, smo naslednje jutro vsi brez težav vstali še bolj zgodaj. Biti prvi na spotu ima poseben čar, biti prvi v vodi je čisti užitek. Priletimo na našo Nemško in v daljavi nas čaka že tretje presenečenje – popoln val. Majhen (no, če je dva metra majhno?!), ki se lomi kot tisti v filmčkih, počasi v levo in desno. še mokri neopreni in sveže jutro nas niso nič kaj ovirali in ni minilo odlgo in že smo se igrali v vodi.  Line-up se je počasi polnil. Italijani, Nemci, Francozi, Angleži, lokalci. In Slovenci. Valov kolikor si jih lahko le želiš. Za vsakega dovolj. Po dveh urah neprestanega pedlanja sem si že prav želela, da bi prihajali nekoliko bolj poredko, kajti počitek v line-up je bil ne samo zaželen, pač pa nuja. V šestih letih mojega surfanja sem se srečala že z valovi v Franciji, španiji, na Portugalskem in v Avstraliji, pa lepšega in takooooo dolgega vala še nisem furala. Norooooooooo!

Prletite na Rocky point!

Igor kliče že ves nestrpen. Kje ste? Dej prletite na Rocky point! Swell še uletu ni, pa so kle že bombe! Pa dejte no, kje ste?? Kdor da kaj nase na Fuerti, je bil ta dan na Rocky pointu. Folk v line-upu, folk na plaži, vsi nekaj modrujejo, tisti v vodi ga trgajo. Na zunanjem peaku se lomijo trometraši, do večera pa naj bi swell zrasel še za dva metra. Halo? A mi gremo not?? Ker gre zopet za reef break, je pedlanje do valov spet precej enostavno in prav nič strašno. Mare odide na zunanji največji peak, jaz se mu približam le z varne razdalje. Igor me spodbuja, prepričuje, opogumlja, vendar ne gre. Danes me je strah, ne morem.  To pa ne pomeni, da ne bi oceana in njegove moči z vsem spoštovanjem občudovala. Kot bi zopet listala revijo, vendar se to dogaja tik ob meni. Ko vidim ta velik set, mi srce začne noro biti. Kok lepooooo! Kok hudoooo! Kako enostavno izgleda!! Vendar danes žal ne. Po dveh urah v vodi se vseeno polna vtisov vrnem na obalo. Vsekakor se je splačalo že samo videti te pošasti od blizu!

Ljubezen do sonca in valov

Tukaj folk pride, ko pride, in gre, ko gre. Večina nas pride kar samih. Ja kje pa naj najdem še kakšnega prijatelja, ki bi se z danes na jutri odločil zamenjati bundo za japanke? Pa saj ne rabim nikogar iskati, taki obstajajo in pridejo na Fuerto kar sami, brez da bi jih iskala. Ljubezen do sonca in valov je tisto, kar nas druži, pa čeprav nekateri surfamo že več let, drugi pa so se s tem šele prvič srečali. Iz Fuerte še nihče ni odšel z lahkim srcem. In še vsak je obljubil, da se vrne. Takoj ko bo možno. Čim prej. Od vsakega, ki odide, se je težko posloviti, najbolj pa te stisne v prsih, ko pomisliš, da boš kaj kmalu ti na vrsti. Kmalu boš ti tisti, ki bo obljubljal sam sebi, da se čim prej spet vrneš. Ja, Fuerta te zasvoji…