v Delo: Lombok in Gili (za vse, ki surfate po Indo)

v Delo: Lombok in Gili (za vse, ki surfate po Indo)
July 23, 2009 Kaja Cencelj

Lombok in Gili = Najboljši približek paradiža

Po jutranji kavi na pletenem stolu listanje Jakarta Times, ki preseneti z objektivnostjo in strpnostjo, neznačilno za muslimansko državo. Lenoben sprehod po edini otoški ulici, pri čemer se je treba otresti prodajalk pisanih srajc, še bolj pisanih sarijev ter pravih in umetnih biserov, sledi izposoja maske in plavuti pri enem od brezštevilnih možakarjev in jutranje šnorkljanje. Popoldne malo sieste v senci palme, nato spet šnorkljanje in zvečer mečarica na žaru. Za en evro.

Predstave o idealnem počitniškem cilju so se v zadnjih desetletjih korenito spremenile, vsakomur so dostopni tudi kraji, še nedavno rezervirani zgolj za avanturiste, pa vendarle kliše o turkiznem morju, peščenih plažah in palmah še ni popolnoma zbledel. Klasični all inclusive turistični aranžmaji v izoliranih hotelskih kompleksih, kjer lahko nekaj bolj ali manj eksotične narave opazujete le skozi mreže visokih ograj, so še vedno najbolj priljubljeni, vendar, seveda, obstajajo tudi privlačnejši načini za pristnejše spoznavanje tujih držav. Denimo Indonezije. Če ste nekje med previdnim, lenobnim turistom, ki se bo namestil v razkošnem Marriottu na Baliju, in pustolovcem, ki bo s padalom izskočil iz letala nad Irian Jayo in se nekaj tednov prebijal do civilizacije, je prava izbira otok Lombok.

Indonezija, največji svetovni arhipelag, ima kar nekaj prednosti. Če imate denar, ponuja veliko udobja, po drugi strani pa se lahko potepate naokoli z minimalnimi stroški. Država je urejena in zagotavlja minimum »civilizacijskih« standardov, z nekaj sreče in vztrajnosti pa lahko naletite na posameznike in plemena, ki so zanimiva celo za antropologe. Temperatura je vse leto približno enaka, to je okoli 30 stopinj, deževno obdobje je čisto znosno, na večini otokov ni treba goltati tablet proti malariji, sodi med zelo zmerne islamske države, zato tudi terorističnih skrajnežev – razen uvoženih, ki so odgovorni med drugim za bombne napade na Baliju – tako rekoč ni. V najslabšem primeru vas lahko zalijeta cunami ali lava iz brez številnih ognjenikov, strese potres ali pa imate smolo in se zruši letalo, saj indonezijske letalske družbe niso ravno zgled urejenosti in natančnosti, vendar so statistične možnosti za kaj takšnega zanemarljive.

Do Lomboka potrebujete z Balija le pol ure z letalom ali tri ure z ladjo. Na skrajnem zahodu so sicer zgradili nekaj hotelskih kompleksov, vendar je večina otoka skorajda nedotaknjena. Ljudje ne živijo v kolibah iz blata in pokritih z riževo slamo zaradi ustvarjanja idiličnega vtisa za turiste, temveč ker si kaj drugega ne morejo privoščiti in ker pravzaprav kaj drugega niti ne potrebujejo. Lokalne tržnice, kjer je treba poskakovati med nesnago, se sicer ne razlikujejo veliko od indijskih, vendar revščine, tako privlačne in fotogenične za številne turiste, ni. Ne nazadnje si lahko vsak z drevesa utrga banano (v Indoneziji jih poznajo devetnajst vrst) ali kakšen drug sadež nenavadne oblike, barve in okusa, na vsakem koraku pa je na voljo tradicionalna jed nasi goreng za nekaj indonezijskih rupij.

Za potepanje po Lomboku si lahko izberete lokalni avtobus ali si najamete skuter, vendar je glede na kaotični promet priporočljivo, da se vrnete še pred mrakom. Skuter vam zagotavlja dostop do čudovitih, neobljudenih peščenih plaž in zalivov, ki so praviloma obdani s koralnimi grebeni, kar pomeni, da ste popolnoma varni pred morskimi psi. Menda se v pesku rade zadržujejo kače, vendar sam nisem opazil nobene, edina nadležnost so rakci, ki vam zlezejo pod kopalke in vas nekoliko neprijetno ščipajo. Če se naveličate plaž, imate na Lomboku možnost enega najbolj spektakularnih trekingov, in sicer vzpon na ognjenik Rinjani, visok 3726 metrov. Ker se nanj začnete vzpenjati skoraj z nadmorske višine nič, potrebujete za pot tri do pet dni. Obvezno morate najeti vodnika, saj se vzpenjate po džungelskih brezpotjih, ker pa sem bil jaz tam v deževni dobi, ko so trekingi zaradi spolzkega terena prepovedani, sem prišel le do nadmorske višine tisoč metrov in se ohladil pod slapom Sendang.

Prav prijetno pa je zgolj potepanje med riževimi polji. Indonezijci so sicer sprejeli islam, vendar predvsem zaradi razslojenosti družbe v okviru hinduizma in neznosne zapostavljenosti tako imenovanih nedotakljivih na dnu družbene lestvice. Ob popoldnevih se tako v mošeje zgrinjajo množice v tipičnih indonezijskih pokrivalih, ki jih je uvedel nekdanji predsednik Sukarno, vendar se zdi to nekakšna tropska, ležerna različica islama, močno zaznamovana tudi z arhetipskim animizmom, ki je med prebivalci še močno živ. Potepanje je tako brezskrbno, domačini so nadvse prijazni in nevsiljivi, ne glede na islamske običaje in prepovedi vam prodajalci sadja postrežejo celo z riževim žganjem, resda nekoliko skritim pod zabojem manga.

Za tiste, ki si želijo nekaj več družabnega življenja, je obvezen postanek na bližnjih majhnih otočkih Gili. Kar pravzaprav pomeni majhni otočki. Gre za nekakšno ekstrateritorialno območje, saj na otokih ni policije, kar pomeni, da je vzdušje še za spoznanje bolj sproščeno kot drugod v Indoneziji. Za tiste, ki radi puhajo, je na Gilijih še najmanj verjetno, da jih bodo zaradi marihuane vtaknili v nič kaj prijeten zapor. Otoki so znani med drugim po žigolojih, ki prihajajo iz vsega indonezijskega arhipelaga in za majhen denar na različne načine zabavajo osamljene dame srednjih in poznih srednjih let, zato so Giliji še posebej priljubljeni med Avstralkami. Na otoku ni motornih vozil, prevažate se lahko z majhnimi kočijami, ki jih vlečejo še manjši konjički.

Osrednja atrakcija Gilijev pa je šnorkljanje in potapljanje. Na vsakem koraku vam ponujajo potapljaške tečaje, sicer pa si lahko kisikove bombe oprtate celo brez posebnih formalnosti. Koralni grebeni so fantastičnih oblik in barv, še bolj fantastičnih oblik in barv so množice rib, med njimi je opaziti tudi kakšno kačo. Z najetim čolnom se odpeljete na območje želv in na koncu še na shark point, vendar so menda tudi ti popolnoma nenevarni, saj se hranijo le z algami. Vmes postanek na manjšem otočku.

Nočno življenje je čisto dostojno; na enem koncu lahko poslušate reggae band, na drugem jazz, na voljo je improvizirani kino s piratskimi devedeji, vse tiste ribe, ki ste jih popoldne videli v morju, si lahko zvečer privoščite v restavraciji, če ne želite tvegati in si zviti kakšnega džojnta, pa lahko še vedno puhate vodno pipo in opazujete zvezde. Torej daleč od kakšnega sterilnega geta, kot ga ponujajo turistične zmogljivosti s petimi zvezdicami, kljub temu pa je osnovno udobje zagotovljeno.

Paradigme in klišeji o eksotičnih rajskih krajih, kamor si menda vsi želimo, so že precej obledeli, a se Indonezija vseeno zdi njegov najboljši približek. Vendar težava, da takšnih zamisli ne uresničimo, ni denar (za dvajset tisoč evrov si je na Lomboku mogoče omisliti prav solidno hišo) niti privajanje na tamkajšnje podnebje, temveč nesposobnost resnične identifikacije s tamkajšnjim načinom življenja. Tako kot se pogosto zdijo paradoksalni razni univerzalni new age principi duhovnosti in fascinacija z arhetipskimi kulturami, umetnostjo in gastronomijo, je slepilo tudi sposobnost trajne preobrazbe našega mentalnega ustroja in bioritma na ravni drugih vzporednikov in poldnevnikov. Na Zahodu smo pač obsojeni, da smo večni turisti. In v Indoneziji utegne biti to tudi zelo zabavno.

Comment (1)

  1. Andrej 2024 years ago

    res mamljiv tale lombok;D

Leave a reply