Na tole stran sem danes naletela čisto po naklučju in ko sem brala podrobne opise vaših pripetij z različnih koncev sveta, so se po delčkih začeli tudi v meni vračati spomini izpred 10-ih let.
Uh, ne morem verjet, da je
;minilo že desetletje…… Takrat še ni bilo ujusansa kluba – junija, leta 97 smo se jaz, Klemen ( “metuljček”), Andraž ( t.i. Fahro ), Samo, Mitja in Katja prvič ( jaz na žalost tudi zadnjič ) odpravili na dolgo pot v Biarritz. Je bilo kul takrat, danes kar pogrešam tiste nore, zabavne, neobremenjujoče čase – ko greš daleč od doma, ko probaš nekaj čisto novega in norega, vso tisto akcijo in adrenalin!
Spomnim se, da nam je bilo tudi vreme takrat zelo naklonjeno, če odštejem dejstvo, da smo prvi dan preživeli kar v kombiju, ker je lilo kot iz škafa in si v takih pogojih niti šotorov nismo mogli postaviti.
Ne morem se pohvaliti s kakšnimi ultimativnimi surferskimi dosežki, suvereno pa lahko trdim, da so pa spominčki o.k., če odštejem pripetljaj, ko sem se nekega dne ob 5-ih zjutraj skoraj utopila, ker so bili valovi tako siloviti ( sicer od začetka nič, potem pa kar naenkrat…), da sem padla s srfa, voda pa me je potem oblivala še ne vem koliko časa ( se mi je čas kar ustavil takrat ), lifeguarda ali pa kakega drugega človeka pa nikjer nobenega, ker je bilo še prezgodaj. No, nekako sem se izvlekla in privlekla do obale in dihala kot slon še vsaj četrt ure, da sem si opomogla od šoka in presenečenja. Pa me ni izučilo – čez pol ure sem bila spet v vodi!
Spomnjam se tudi tega, da smo Samota peljali k zdravniku, ker je dobil srf v glavo in si prebil arkado, kri je tekla v potokih…he, he, saj ni bilo tako hudo 🙂 Pa ni bil Samo edini – tudi sama sem si razbila koleno, imam še vedno brazgotino. Hm, če sva bila torej midva s Samom bolj nagnjena k samopoškodovanju, je bil pa Klemen toliko bolj nagnjen k poškodovanju srfa – smo ga klicali “surfslayer”. Ali pa je bil to Andraž? Hm, res nisem čisto prepričana, vendar pa vem, da smo večkrat hodili na servis srfov, ki je bil vse prej kot poceni in ugoden. še dobro, da smo imeli financministra Mitjo, ki nam je priskrbel denar, ko nam ga je po enem tednu zmanjkalo, ker smo bili že prvi dan po 3 urni šoli srfanja tako entuzijastično navdušeni, da smo si že naslednji dan v surfshop hiteli kupit svoje lastne srfe in pri vsemu bajnemu navdušenju ( beri: deliriju ) pozabili ( ali pa ne mislili ) na to, da bomo mogli še 3 tedne od nečesa živeti in dati nekaj tudi v usta. In smo preživeli….ob špagetih, bagetah in vodi…glavni kuhar pa je bil Andraž ( s kakšno andohtjo se je lotil zadeve, ko bi vi to videli! kaj je to z današnjimi moškimi? Tako zelo radi kuhajo? Tudi moj se zelo rad spravi za štedilnik! ).
Nič, bom nadaljevala naslednjič, če mi bo ob vseh mojih obveznostih čas dopuščal…
Ujusansa, Linda
Comment (1)
-
🙂 lep pozdrav
Leave a reply
You must be logged in to post a comment.