Maroko februar 2006

Po enem tednu surfanja in sonca in svezih pomaranc smo se najdl v Mhamidu in od kle cesta pelje samo v puscavo….Alzirija. Jutri se vrnemo v Taghazut in pocakamo nov swell. Vec kmalu.

V Tarazutu smo spet v svojem apartmaju kjer jaz v glavnem prezivljam dneve na relaciji kauc – fotelj – pojstelja – kauc oborozen s kaksno dobro knjigo in predvsem moram paziti, da zvecer ne zamudim Kajmaka in marmelade ali pa porocil iz katerih izvem kaksno je vreme v Ljubljani in da se vedno iz megle naletavajo snezinke.

Lahko recete, da je tole bolj penzionisticen surf trip, da bi moral bolj izkoristiti dane moznosti itn.; ampak ej, vi sploh ne veste kaj se je dogajal prej in kaj se bo sele zgodil. Ker pa prihodnosti ne moremo napovedati in moramo pustiti, da nas s svojo nepredvidljivostjo vsakic znova preseneti, bom napisal kaj se nam je dogajalo do sedaj. Predno pa zacnem, pa si privoscim pogled v jutrisnji dan in se enkrat skocim pogledat napoved…..hmmm, po mojih izkusnjah pride tale swell jutri zjutraj ob 8:15 na Anko in mi bomo tam.

Od zacetka. Marosko sonce Ursa, Rok in jaz prvic zagledamo na zadnji dan januarja. Ze doma sem po Atlantiku zasledoval neko obmocje z nizkim zracnim pritiskom in vsi najnatancnejsi izracuni so kazali, da bo se nakaj valov v dneh, ko pridemo v Maroko. Kr neki. Tri dni pred odhodom me ulovi gripa in nujno je potrebna Ursina terapija s cajem, tako da se naleze se ona. Terapija mi je pomagala, Ursi pa niti ne najbolj. Stojimo na letaliscu, sonce zge, vsi te hocejo zbasati v taksi in odpeljati v Agadir po najugodnejsi ceni in sonce zge, koncno. Jaz naumim plan, da je najbolj, da grem na stop v mesto, najamem avto za tri tedne, se vrnem po Urso in Roka na letalisce in…se ze peljemo v Tarazut, center surfanja v Maroku. Drugace je to navadna umazana vas, ki se od drugih loci po treh lastnostih. Prvo takoju opazi Rok: “Jebemti, kle so pa vsaka odprta vrata surf shop”, ja veliko jih je, vsega skupaj 7 in verjetno bodo v bljiznji prihodnosti odrli se kakega, ker tukaj v Maroku imajo zelo samosvojo poslovno mislenost. Najprej cele dneve zdijo na kakem kamnu izgledajo kot, da valijo idejo in ce se ta poslovna ideja koncno izvali, jo tudi uresnicijo. Vse prav do tukaj. Ampak, ko vidijo sosedje, da je ideja uredu, se je lotijo tudi sami in tako nimamo ene stojnice s pomarancnim juicom ampak 100, nimamo par trgovin, amapk 15, nimamo par restavracij razprsenih po vaszi ampak 6 skupaj in nimamo dva surf shopa ampak 7. Vec o poslovni mentaliteti Marocanov in nasem surfanju naslednjic, ker me mecejo ven (da ne omenjam, da je racunalnik crknu trikrat).

No skratka, niso ravno kreativni.Poleg surf shopov; lahko takoj opazis surfarje. In to v neoprenih in z deskami pod rokami. Tisti, ki ne najamejo Fiata Una in se grejo low-low budget, ti so omejeni na najblizje spote, ki so pa tudi najboljsi. Pesacijo na Anko, Killersa in Panoramo. In potem v mokrih neoprenih nazaj. Po cesti gre tako mudzahadin iz prejsnega stoletja in na osla naklada kaksno deko medtem ko mimo prislapa australian surfer v neoprenu in z desko pod roko, in to sredi vasi. Pozabil sem, pa kaj je tista tretja stvar, ki jo takoj opazis.

No, prislo smo v Tarazut in po planu, bi morali do vecera najti in najeti najcenejsi mozni apartma za naslednje tri tedne. Dober plan, ampak….sonce je zaslo in nase pogajalsko izhodisce se je zamajalo in smo padli v apartma za 300dh. (Za prvo noc, seveda, potem smo se preselil k Aliju za 150Dh in ostal do konca, ful uredu mozakar, sicer pa Klemen ve da je 5ka boljsa od 7ke, hehe).

Se ena poslovna lastnost je znacilna za te Marocane. To je namrec pristop do stranke. Ce ste kdaj bili na bliznjem vzhodu ali pa vsaj v Turciji (ma, ze Trst bo uredu), potem se vam je zgodilo, da so vas razno razni „akviziterji“ nadlegovali in vam ponujali najboljso in najcenejso robo na svetu. In tezili so in tezili so do konca. Zakaj tak pristop? Oni imajo, vsaj tako smo to dojeli mi sami, naslednjo prodajalsko logiko. Ko imas stranko na dohvat ruke, ji moras prodati, kar imas, na kakrsnkoli nacin, ker ne bos dobil naslednje priloznosti. Skratka cisto drugacna logika od nase, ko se vedno trudimo, da bo stranka zadovoljna in zaradi tega prisla se veckrat. In ta njihov pristop ni znacilen samo za ulicne tecnobe, isto se dogaja tudi v trgovinah, kjer to skusajo nategniti pri kili banan za 5Dh, namesto, da bi dobili stalno stranko. Ne potegne jim, da smo Evropejci drugacni, ko jih jeb…

No dosti, mikroekonomije, dejmo se kej o surfanju povedat. Po tem ko smo se razkomotil pri Aliju smo pocas svoje klune namocl v vodo. Prvi dan Killers. Hud spot, vec o spotih bom napisal kdaj drugic, spodaj je nekaj fotk, vec jih pride. Ko smo bili ze v vodi, dozivim prvo in drugo razocaranje. V vodi je guzva in moja pedlarska kondicija je u kurc…Pred leti, ko sem prvic in drugic in tretjic surfal na Killersu, sem bil navajen, da nas je v vodi samo par, recimo najvec 10, sedaj nas je pa bilo pa zaneslijo 30. In kondicija; nula. In sem si reku, da nikol vec ne bom prisel tako nepripravljen na surf trip (bom sestavil program za fizicno pripravo na surf trip, zelo mi bo pri tem pomagala knjiga Fit to Surf – priporocam). Ampak valovi, popolni, malo cez 2m, peljes se pa lahko 100m najmanj. V vodi je dosti Avstralcev in eden vprasa: “Where are you from? “, “From Slovenija”, odgovori Ursa. “Slovenian surfers, no shit, now i have seen it all!”, se prbije z sun-blockom namazan model in odpedla naprej, da spet ujeme kaksno we-have-waves-like-this-everyday bombo! Fajn za njega, mi pa pedlamo in dihamo na skrge in ujamemo vsak kaksnga, (Ursa beri dva, Andraz beri pet, Rok ma pa longboard).

Drugi dan pade Imesoone. Vec prihodnjic.V naslednjem prispevku si lahko preberete:

DEZ V SAHARI (pise ursi)

Preobdarjeni od lepih valov, vsak dan perfect over head, so naši nevajeni udi že malce zatekli in hrepeneli po premoru, ki ga lahko prinese le pogled na ravno morje.

Vsak je pri sebi že skoval željo kam ga bo zacvrl, ko ga vetru in swellu spodnese.

Že malce se je temnilo, ko smo se odločili, da nadaljujemo proti koncu poti, ampak še ni bilo dovolj temno, da bi se fanta začela zanimat, kje bomo položili svoje glave, ko pridemo. Konec poti pa ni bil kot kakšna odsekana avtocesta, ampak kr neki…

Razplet je bil tak: pridemo na ta nekakšen konec dela sveta, kjer se naprej razprostira samo še pesek in potem nekdo po zemljevidu nariše črto in pravi, da je naprej Alžirija, ampak je naprej tudi samo še pesek, potem pa ne vem več…in vse je temno, in je največje selo, ki sem ga kdaj vidla in je kr mal bad, ker ni noben pričakoval, da bo tko zahojeno po domače, pa okrog se sprehajajo sumljivci in ti ni, da bi dal svojo glavo kr nekam pod drevo al pa pod zvezde…sam kakšne zvezede? Odzuni je blo itak oblačno pa vse mokro od dežja, samo za v kakšno hotelsko sobo, nč druzga.

Kot da še vedno nismo tam, nihče ni verjel v dež nad sabo, da bojo oblaki nad nami že nekam izginili in da…kljub mojemu godrnjanju, da nočm spat v nobenem šotoru, na nobeni žimnici, pokrita z bljak tujimi dekami, ki je dom vsemogočim kaj jst vem kolk prastarimi mikroživečimi organizmom, in jih sploh še niso opral, odkar so ble kupljene…sem pristala točno tam.

Andraž je zavil avto, vrata kempa so se odprla in moj šotor je bila skupaj zmetana glina nad njo pa napeto debelo platno, smrad po kameljem d…, na tleh žimnica in tiste bljak odeje zraven…cena na osebo pa več, kot jo plačamo za apartma. Fajn.

Obraz kisel kot limona, ampak še vedno noče biti konca, fantoma uspe zakleniti ključe v avto, v avtu pa vsa naša prtljaga. In stojimo v hladni noči v mikicah pred avtom kaj zdej. Nč. Maročanom smo pokazal, kako se vlomi v avto, vzel spalke in šli spat. Zgodaj zjutraj, ko je vsakemu padlo že par debelih ne sončnih žarkov, ampak kapelj, na nevem kateri del obraza in nam navlažilo stvari, smo dokončno spoznali, da ne bo nič od te Sahare . Zagazili smo v blato in šli zbudit lastnika, da poravnamo račune, ki pa bi bil najrajši obračunal kar po normalni tarifi, češ, da ni nič on kriv da njegova šotor pušča, ker v sahari drgač sploh ne dežuje, in da on v bistvu ni nič kriv, ampak Alah.

Vso zadevo je diplomatsko rešil bistroumni Rok in smo jo, še preden bi se avto pogreznil v blatu ucvrli proti točki B oz. M, za Marakesh.

Vleklo se je in vleklo, cel dan, skozi gore, visoko nad tisočaki in sneg in ovinki, da te bruhat in najlepše zakotne vasice zazidane tja nekam v skale, pa neskončne debate o računalnikih pa programskih jezikih,…

se sledi:

AVTO V REKI
TUBE NA PANORAMI
URSA ZLOMI DILO
NOV SWELL
POT DOMOV
SPET DOMA