Kdo je Gregor Šket ali v Poletu zopet surfamo

Kdor bere časopis, je sigurno že slišal za Polet. In kdor bere tudi šport v časopisu, sigurno ve, da se tu in tam v naših tiskanih medijih pojavi tudi kakšen tekst o surfanju. Četrtkovi izdaji osrednjega slovenskega časnika je danes priložen Polet, v njem pa tekst o surferskem paradižu. Koliko se strinjaš z napisanim?  

Ok, vemo, da se je Grega leto dni pripravljal na newyorški maraton, ki ga nikoli ni bilo (…je kul njegov tekst o tem, kako je maraton odsev življenja). Verjetno se je šel po tem malo tolažit na Havaje. Takšne tolažbe se tudi jaz ne bi branila…. 😉

Gregor Šket, Havajski blog: surferski paradiž

Havaji so neke vrste mistični kraj sredi oceana. Morda jim to zagotavlja prav dejstvo, da so od najbližjega kopnega najbolj oddaljeno tihomorsko otočje. Vremenske razmere so takorekoč idealne, temperatura vode in zraka se preko celega leta giblje okoli petindvajsetih stopinj. Takšne blagodejne življenjske razmere se seveda odražajo na razpoloženju domačinov, ki iskreno, brez težav in skbi živijo v duhu alohe – prisegajo na gostoljubnost in domačnost, so zelo na izi in se ne razburjajo prav pogosto. Njihova kultura goji poseben odnos do oceana in zemlje. Oba sta za njih sveta.

A prav posebna zgodba so deskarji. So eden izmed zaščitnih znakov otočja. So večni iskalci popolnega, največjega vala na svetu. Zanj so pripravljeni pozabiti na vse, pravzaprav so zaradi vala pripravljeni tudi umreti. Ta mentaliteta se zdi v urejenih kotičkih našega planeta tako nerazumljiva, na Havajih pa tako samoumevna.

Zimski meseci od začetka novembra do konca februarja so najboljša deskarska sezona. Nevihte in viharji, ki strašijo sredi oceana, namreč ustvarjajo idealne pogoje tako za ježo na valovih (surfing) kot za jadranje na deski (windsurfing). Pozimi vreme prihaja s severa. Zato so severne obale Oahuja, Mauija in Kauaija takrat raj za vodne adrenalinske zasvojence. Rečejo jim North Shore.

Duhovni vodja vseh deskarjev je Duke Kahanamoku. Na Waikikiju so v njegovo spomin postavili bronast spomenik, na katerega vsak dan domačini obešajo sveže leije. A Kahanamoku ni bil le oče morednega surfanja. Bil je vsestranski vodni atlet, plavalec, večkratni svetovni rekorder in olimpijski zmagovalec. Zlate kolajne je osvojil v Stockholmu 1912 in v Antwerpnu 1920, v Parizu 1924 pa ga je premagal Tarzan Johnny Weissmuller.  

Havajska legenda je bil tudi Eddie Aikau. Sicer je opravljal poklic reševalca iz vode. A po duši je bil surfer. Po njem se še danes imenuje največje deskarsko tekmovanje na svetu. Še vedno pa je živ rek “Eddie Would Go”. Z valovi se je spopadel tudi takrat, ko so vsi raje ostali na obali. Tak je bil kot deskar in kot reševalec iz vode. Umrl je v skrivnostnih okoliščinah. Bil je namreč član oceanske ekspedicije, ki se je s tradicionalnimi havajskimi čolni odpravila s Havajev do Tahitija. Menda je kmalu po odhodu v njegov čol začela teči voda. Zato je odplaval proti najbližjemu otoku. Kljub temu da so takrat organizirali največjo reševalno akcijo v zgodovini Havajev, ga niso nikoli videli. Po legendi pa naj bi se rešil in naj bi živel na otoku Niihau, kjer domorodci še vedno živijo po starih havajskih običajih, brez elektrike in tekoče vode.

Jezdeci valov v glavnem prisegajo na glavni havajski otok Oahu. Na severnem delu otoka se namreč nahaja nekaj najboljših surferskih točk na Zemlji. Banzai Pipeline, Waimea Bay, Haleiwa, Makaha so imena, ob katerih se vodnim kavbojem zasvetijo oči. A spot vseh spotov se nahaja na Mauiju, ki sicer velja za najbolj skomercializiranega izmed vseh havajskih otokov. Ta oznaka ne velja za severni del otoka. Nedaleč od kraja Paia, kjer vlada scena, ki je mešanica surfinga, hipijevstva in ekologije, domuje val po imenu Jaws. Po havajsko mu pravijo Pe’ahi, po naše bi mu rekli žrelo. V vsakem primeru pa ena izmed najbolj spektakularnih, najbolj nevarnih, najbolj divjih in najbolj neverjetna deskarskih točk našega planeta. Odkrila sta jo Laird Hamilton in Dave Kalama. Predvsem prvi velja za enega izmed najbolj karizmatičnih ameriških deskarjev, ki si je prav zaradi Jawsa na Mauiju postavil hišo. Kljub temu da je bil eden izmed najboljših deskarjev na North Shoru, se je izogibal tekmovanjem. Bil je prepričan, da deskanje ni klasični tekmovalni šport. Deskanje je zanj posebna oblika športa, užitka, veselja in umetnosti. Zato je vseskozi iskal nekaj, s čimer bi deskanju dal povsem svoj pečat. Vedno so ga mikali veliki valovi, še večji od tistih, ki na »Big Day« butajo na Banzai Pipelinu. Iskal je gmote vode, ki se z neverjetno energijo pomikajo proti obali. A težava teh največjih valov je bila v tem, da s klasičnim pedaliranjem ni bilo možno priti do njih. Bili so enostavno preveliki, previsoki in prenevarni. Hamilton in Kalama sta ugotovila, da je do teh valov možno priti le s pomočjo vodnih sani (jet ski) ali helikopterja. Tako se je rodila nova deskarska zvrst, ki ji pravijo »Tow In Surfing«. Hamilton in Kalama sta nekakšna gospodarja Jawsa. Določila sta pravila, po katerih se morajo ravnati vsi prišleki. Vsakdo, ki želi deskati na Jawsu, mora dobiti dovoljenje enega izmed veteranov. Kljub temu da za to pravilo ni nikakršne pravne osnove, ga vsi spoštujejo …