Iskanje Anakonde, trije surf dnevi

Napoved je bila na power, tako na power, da ne razmišljaš ali bo za surfat ali ne. Niti ne razmišljaš ali bo veter ali ne, ker veš da veter bo, direktno na spot, da se bodo kanele guncale v ritmu valov. Edino kar ti ostane za razmišljat je – ali se gre na tako napoved poiskat kak nov spot, nov glassy val v zatišju pred vetrom…skrivni zaliv v katerega bodo zavili valovi, veter pa ne…

Mnja, prihod na spot v nedeljo je razkril naslednje razmere…

Veter je bil še sprejemljiv in po načelu bolje golob v roki kot kača na strehi smo se spravili v vodo. Ni bilo epic, bilo je pa classic, kar v primeru, da nisi onshore team surfer pomeni bolj epic fail, če pa si, pa pomeni, da so bile razmere take kot se za surfanje tega kosa obale spodobi – veter in messy linije, tokrat kar malo na steroidih. Smo se solidno nasurfal.

Sledili so si pivo, pica, švicanje ob pici, še eno pivo, in 1/2 filma o Spartaku in uporu sužnjev, potem pa mrzla mrzla noč.

Naslenji dan je nekdo stikalo za veter obrnil iz 5 na 7 in z okrepitvami iz Slovenije smo se odpravili iskati eldorado, mistični val v zalivu brez vetra.

Isk je bil gor.

Čez drn in strn… Grega, ki je že prej obiskal spečo lepotico zvito kačo se je poskušal spomniti, kako priti čez začarani gozd… in čez polja in doline… v daljavi se svetijo bele pene.

Bratovščina Anakonde na pohodu…

Ampak Anakonda v zalivu je spala in ni kazala znakov aktivnosti. Glede na zahrbtnost tega regional classic pros and kamikaze only spota mogoče še dobro. Pri overhead začne Anakonda trgat surferje in deske na koščke.

Že tako smo nekateri potem na standardnem spotu objemali skale in si z njimi pomagali vrtati luknje v desko. Paddle out je bil na trenutke precej zajeban, mase vode so se valile levo desno, za začetek smo se usidrali na Meduzi, potem pa smo več ali manj neprostovoljno zaradi pomanjkanja volje po pedlanju končali na Restaurants left. Par zelo luštnih valov, ostalo pa bolj za pozabit.

Sledi pot domov, spanje, služba, limanje stickerjev čez sveže dinge, tekma v extremno hitrem sušenju neoprena in kompas spet kaže na jug. Pičimo brezveterju naproti. Ure časa in kilometri asfalta so se zavrteli tako, da smo kanele na obali zagledali ravno, ko so se nehale majati. V dobre pol ure se je spot iz rjavo razburkanega spremenil v modrozelene gladke sladke stene primerne za drsenje v levo in desno, za bottom in top turne, za premetavanje vrhov valov s fini, za vožnjo do obale, tako daleč, da je edina voda naokoli v tvojih bootijih…. epic.

Hvala trodnevnemu jugu za torkov power juice, ki so ga imeli valovi… za nekaj časa smo se odžejal. In hvala ekipci za družbo.