Avstralija – petič

Tukaj se v vodi najde marsikaj zanimivega in to že ob šesti uri zjutraj. Že samo surferjev je več "kategorij": shortboarderji, longboarderji, double-over-head-team, ki pridejo zategniti kakšen val preden sedejo za šolske klopi, double-over-age-team oz. stari atati, ki surfajo vsega spoštovanja vredno, in ostali. Le-tem družbo v vodi delajo bodyboarderji in kneesurferji (njihove deske so malo večje in zgledajo kot neki kajaki, le da ni luknje, v katero bi se vsedli, uporabljajo jih pa reševalci iz vode), val ti včasih ukrade kakšen kajakaš, paziti moraš, da ne povoziš kakšnega plavalca, ki ravno prikravla mimo, ali morda fotografa, ki poskuša narediti fotko dneva, predvsem paje dobro paziti, da tebe ne zgazi kakšen jetrider. Če je veter dovolj močan, prostor v vodi zavzamejo tudi kitesurferji. Poleg vseh teh se sem ter tja najde tudi kakšen inovator, kot npr. mož na longboardu, a z veslom v roki (ujame val, skoči na desko, prime za veslo in potem izgleda kot en bloški smučar oz. kot bi izgledal bloški boarder, če bi obstajal…). A to še zdaleč ni vse. Poleg delfinov in račk (mimogrede, sem šele ob opazovanju slednjih ugotovila, zakaj se duckdive-u reče duckdive – ga race izvajajo s tako perfekcijo, da sem jim odkrito fouš!), ki se sem ter tja igrajo na valovih, priplava včasih mimo še kakšna druga riba ali morski pes (te smole k sreči še nisem imela), v zadnjem času pa so se nam pridružile tudi meduze. Ogabno, za moje pojme. So ogromne, velike kot moja glava, modre in prozorne. Sicer baje niso nevarne, edino zoprno zna biti, če se kakšna prilima nate (jo moraš prijeti in odlimati, pa na otip niso ravno najbolj prijetna bitja). Nekoliko bolj problematične so ene manjše, ki so tudi že na poti na naš spot, a tudi njihov napad baje preživiš. No, pa še kaj bi se verjetno našlo…