Yalla, yalla!

Yalla, yalla!
February 14, 2007 Klemen Surk

»Yalla, yalla!« (gremo, hitro), so se slišali arabski kriki na špansko maroški meji, kamor smo prispeli saj ne boste verjeli natanko 11 septembra 2001. Vseh osem se nas je spogledovalo. Jaz, Urša, Jani, Aleš, Rok, Igor, Andraž, Klemen. Odšli smo pa malce kasneje

 

Maroko Marrakesh

 

»Passports«, stroge besede načelnika na meji in strogi ogledi potnih listov so se začeli.
To je bila še najmanjša birokratska finta, da smo imeli vizume veljavne samo 7 dni. Mučni in napeti trenutki čakanja ali nas le bodo spustili skozi zapornico so se zavlekli v nadaljni dve uri. »Come with me«, so poklicali Uršo.
»Is this your passport?«, nadaljuje načelnik, »do you have any money on you?« in podobne finte. Prišlo je celo do tega, da so zahtevali, da se sleče.
Kar je preveč, je preveč. »Kaj se dogaja?«, smo se začeli spraševati. Niti besedice nismo zvedeli od njih in v naslednjem momentu so bili pri nas štirje robati arabci z izvijači, oblečeni v modre letalske kombinezone in švigajoči izvijači so v nekaj minutah razmontirali vse, kar se je razmontirati dalo, naše deske so letele po tleh kot drva in tako so se lotili še nas in naše opreme. Še nekaj minut in vsi bobni so bili odprti, vključno z našo prtljago, ter škatle z maroškimi slaščicami, naši žepi obrnjeni, mi pretreseni od pet do glave. Naposled so našli, kar so iskali.
»Voila!«, zmagoslavno zatuli robat arabec in pomoli ven 100 dolarjev od Aleša. »Qu`est-ce que c´est?« (kaj je to v francoščini) in tile dolarji so nam otežkočili življenje za celih 5 dni. Strogi pregledi potnih listov, naše opreme in na vprašanja kaj se dogaja, so nam odgovarjali z »wait, later, later« Tako smo čakali nadaljne tri ure na šefa, še nadaljne tri ure na nadšefa in tako se je primerilo, da si nas je ogledal sam »capo grande« oziroma veliki šef glavne policijske postaje v Kenitri in izdal komando. »Let´s go!« in zatuli še nekaj v arabščini, ter popokali so nas v policijski kombi z dvema stražarjema, 2 izmed robatežev sta se spravila v naš kombi in ga tako gonila, da je vse ječalo in pošteno smo se zbali za naš kombi. Da bi bila mera polna, so se po dveh urah vožnje spomnili natankat gorivo in nam pobrali denar za bencin.

 

Maroko Sahara

 

 

Kaj?
Neverjetno, prav nič nam ni šlo v račun, a treba je bilo sprejeti navidez brezizhodno situacijo. Škripanje gum in zopet smo bili v policijskem kombiju, kjer nas je premetavalo z leve na desno kot za šalo, gor in dol in gonili so kot da je šlo za življenje, vmes nekaj mrmljali v arabščini. Za nas seveda popolnoma nerazumljiv jezik in v temi kombija smo se med seboj pričeli dogovarjati, kaj in kako. Imeli smo še enega aduta v žepu (mobilnik od Urše) in se zmenili da ob prvi priliki potelefoniramo domov. In res- pride prilika!
Telefon ven, signal je, a še predno smo uspeli koga dobiti, nas je ostro oko stražarja v civilu zapazilo in po hitrem postopku je sledila likvidacija telefona. Vraga, smo si rekli, kaj pa sedaj?
Nič, prepustili smo se, in preveč vprašanj nam je rojilo po glavah. Izmučenost je naredila svoje, pa tudi minimum hrane in po treh urah vožnje smo izmučeni zalegnili na tleh v priporu na glavni policijski postaji v Kenitri, 300 km stran od maroške meje. Jutro je prineslo nova vprašanja, nove tegobe. Skozi lino smo jih prosjačili za cigarete in kmalu so uvideli, da je boljše, če se nas v širokem loku ognejo, saj smo jim pokadili vse cigarete. Vedno znova vprašanja: »where are you from?« in pa »are you sure you are not from Russia?« in podobna vprašanja so jim rojila po glavi. Nekaj časa je bilo izredno zabavno, a pomanjkanje hrane je naredilo svoje. En dan, dva in postajali smo zelo razdražljivi. Tisto denarja, kar smo ga imeli, smo dali policistu in le ta je šel iskat sendvič. Za čas smo bili dobri. In zopet: »What are you doing here? »Where is Slovenia?« in »Slovakia?«
»No, no slovakia, Slovenia, smo jim zabrusili nazaj.«
Na naša konstantna vprašanja, naj nam vendarle povedo, kaj se dogaja, smo naleteli na gluha ušesa že tretji dan.
Vendarle, pogrešani smo bili tudi doma, in kasneje smo izvedeli, da so starši sprožili rešilno akcijo, naredili sestanek. Pričel nas je iskati menda tudi interpol, saj nobeden ni vedel, kje smo.
»Fantje, kakorkoli bo, jaz zlezem čez tistole zidovje in pobegnem!«, sem začel kovati uporniške plane ves bister.
Stiska zbliža ljudi in kaj kmalu smo postali najboljši prijatelji, v težkih trenutkih tesno skupaj, a vendarle so se tile momenti odražali z dretjem, jezo in hudimi kletvicami, policisti pa so samo zmajevali z glavami.
»Hej, kaj pa če bi si sami kaj skuhali?«, sem dal pobudo in žvižg in prošnja sta bili dovolj in iz kombija so nam dovolili privleči plinsko jeklenko in posode in polenta je bila kmalu nared. »Mlask, mlask«, smo se mastili z polento s sladkorjem in za kakšno urico so nas vendarle spustili ven.
Mimo stražarjev sem opazil dva komaj deset letna fantiča, ki so ju potisnili kar za zapahe, ker naj bi menda kradla. Stegovala sta roke, njuni proseči pogledi so izražali lakoto.
Pustil sem jima nekaj kruha in še sedaj mi je žal, zakaj ne kar cele večerje, saj smo bili v enaki godlji kot mi.
Sedeli smo zunaj pod limonovci in se mlaskali z limonami. Ko nimaš nič, si vesel prav vsega.
Čuvala sta nas en hecen policaj in njegov tako plečat prijatelj, ki je bil menda državni prvak v suvanju krogle, da smo ga poimenovali plečnik. Ni kaj, zabavna sta bila in hitro sta nas popokala v pripor, ko sta videla da jima zmanjkuje cigaret, ki smo jih pridno kadili. Še ena polprespana noč, malo predebatirana in tako se je bližal še četrti dan pripora. Četrto jutro pa je bilo potrebno iti na večjo potrebo na stranišče, ki si zasluži 5 zvezdic po evro merilih neurejenosti. »Uff, kakšen smrad sem tulil, ko sem se spravljal na eksplozijo po štirih dneh zadrževanja. No kaj prida zadrževati ni bilo treba, saj nisem skoraj nič jedel.

Hranili smo se s »prano« in nasmehi maročanov. Kasneje so nas zvlekli v pisarno od zunaj in nas slikali, sliko pa bojda poslali čez prafaks nekam na interpol ali kaj jaz vem kam že. Posedli so nas in malali naše prste po črnilu ter nam namazali vse prste, nas poslikali z leve in desne in še vedno nismo vedeli, kaj se dogaja. In končno- »come here«, nas je lepo v malce šepajoči angleščini nagovoril »capo grande« in nas lepo posedel po stolih in nam začel razkrivati svojo plat zgodbe.
Na mizi so bile razkrite krvave fotografije in kar zajeten kupček ameriških dolarjev.
»???«, so se nam porajali nad glavami veliki vprašajčki kot v risanki. »No, mislili smo, da ste iz rusije, del ruske mafije«, nam lepo začne razlagati in nam pomigne na kupček dolarjev. Vzel sem v roke tisti sveženj dolarjev in ga pričel preštevati. Nejeverno sem si ga ogledoval in glej ga zlomka, bili so ponarejeni. »Bilo je sedem fantov in ena punca, iz Litve«, nadaljuje veliki šef brko, »in v naši državi so vnovčili kar precej ponarejenih dolarjev«, se razneži načelnik in izroči naši Urši vrtnico. »Tako nam je vsem žal v imenu policije Maroka za napako, ki smo jo naredili«, gre šef.
»Litvanci so v španski ječi« konča z zgodbo veliki šef brko. »Ste naši gostje« in življenje se je jelo obračati sto na uro, ko nas povabi: »Plačamo vam hotel pet zvezdic in lahko grete surfat«, konča.

 

Maroko Thagazout

Se nadaljuje

Grega Topolovec

 

Comment (1)

  1. Marko 2024 years ago

    Hejjj, lepo, lepo.Kdaj se nadaljuje!! ? 🙂

Leave a reply