Kaj se je dogajalo na surfariju na Portugalsko za prvomajske praznike 2005.

Atencao, Portugal- Bic Team na udaru!!!

Peniche, je bilo obljubljeno. So be it. Bic team so se imenovali. Nevarni, strašni in drzni, vsi obroženi z mini malibuji 7’3″ BIC. Ekipa se odpravi, napoka v kombi in sledila je dooooooooooooolga vožnja preko španske pokrajine, ki je obogatena sem ter tja s kakšnim bikom na hribu, spotoma se najde kakšen mlin na veter.

Bikec

še malo in Madrid se nam prikaže v vsej svoji veličini. V Madridu gužva kot vedno in še malo spanja, ter kaj kmalu smo bili na Portugalskem, ozeleneli deželici, kjer vsestalno pihlja veter. Preko lepih planjav, širnih daljav prispemo do mosta v stilu a.k.a. Golden Gate bridge, imenovanega »ponte do 25 abril«. še malo…. In še malo…. Un pouco mais….. Pa smo!!!!

Jutranje sonce

Destino Peniche je bil dosežen, šotori, deske dol in ena polprespana noč v kampu je za nami… Zjutraj se zbudim kar precej zgodaj, kimajoč v sonce, malo se pretegnem, pogledam levo in desno in kaj hitro so mi noge dale nemir. Ograja je bila spet tam, kakor nared zame, da jo preskočim. Nič lažjega, skočim čez in odhitim preko sipin na obalo v kalifornijskem stilu, vso krasno in dolgo peščeno, na nebu galebi in prekrasen dih jemajoč pogled me je »zabremzal«…. Noro, zatulim sam pri sebi in hitro pofotkam. Prekrasen vzhod, malce razpihano, a vendar. Če ne vidiš valov dolgo časa, ne traja prav dolgo, da si v vodi. Supertubos, mi šine v glavo. Odločitev je bila še kako pravilna. Stranski veter, sonce tako, da te ožge povsod. Kaj kmalu je odločitev pela. Ale, v trgovino, pa kar brž na supertubos. Na hitro še v mini preco, trgovinco, pa po neoprene delat gužvo lokalnim deskarjem.

Peniche

Osveženi iz vode smo imeli kar brihtne ideje. Aleš privleče stativ, sončni zahod tako lep, da te zazebe do kosti, sem ter tam vidiš kakšnega konja na plaži, pa naša ekipa vsa srečna… …

»HIGH 5!«

Padle so tudi ideje o nočnem kurjenju kresa, pa še prvi maj se je bližal. Izkazalo se je kot hudo pametna ideja. Polna luna… Ob polni luni se dogaja marsikaj. Fotosession in ideje so se vrstile druga za drugo ob popitem pivu. Z ognjem smo pisali po zraku, natečaj za napisati ujusansa z žarečo palico se je nadaljeval. Brihtne so bile te meditacije ob ognju, ki je bil lepši kot vsako gledanje televizije, ko pa smo priložili še malce ladijskega lesa, ki smo ga nakradli v pristanišču Penichea, je ogenj zagorel modro kot doma na štedilniku.

 

Ognjič je naredil svoje, zjutraj smo bili vsi kot novi. še deset minut, se tam nekdo zadere navsezgodaj v sončni vzhod. še pet, odvrnem!! Ne, dajmo rajši čez dve!! In res, čez dve minuti, ki so se ponekdaj kar precej potegnile, smo se že peljali navsezgodaj na gonjo za valovi. Skoraj vsako jutro nas je nekje pričakal offshore veter. Če ga ni tam, je pa za ovinkom, in smo leteli pogledat na drugo »praio« (plažo). Če ni super tubos upalil, je pa bila aktualna druga varianta!!

»Molhe fucking leste!!!!«, se je imenovala druga praia poleg supertubosa, kjer od časa do časa potegne lep vonj po ribicah, ki je tako odvraten, da te v vodi sili na bruhanje. Ampak val!!! Pravljica, offshore lepo drži in vidiš miniaturne luknje, ki se tvorijo v prekrasnem lepem sončku. Noro, smo ga zategovali »ko pr norcih« (kot bi nš Kostja reku). Jasno, dva, tri lepo odtegnjeni valovi, pa že imaš tri, štiri lokalce v vodi, in gre vse lepo k vragu.

»Por ali o por ali« (tja ali tja), teži in mi žuga mali portugalski brkonja, ki se je na vso moč silil ujeti valove. Že res, da so dobri surferji, sam tale lokalizem mi gre že mal na k#$#$#!!!! Se najdejo kakšni fejst prijazni, ki ti celo kakšen val prepustijo, a vendar. Po surfingu v šoping v mini preco ali pa kar intermarche, kjer sem oddal svoje srce brhki portugalski trgovki. Standardni opravki kao vsak dan – internet, šoping, kosilce in čakanje na valove, vmes pa kakšna divja, kot je tale…..

Alja se povzpne za volan kombija in kar lepo divja po mestu brez izpita z gručo slovencev zadaj. Lepo se vozimo, nakar….

Ops…

Nas lepo ustavijo kifeljni portugalski. Hmm, kaj pa zdej? Ok, dont panik. Slow, you know. Hitro se znajdemo, damo lepo papirje od kombija, lepo vljudno razložimo, da pa žal izpita od Alje ne bodo videli, ker ga nima s sabo.

»No hay problemas!«, skoči ven naš vrli Saša, zrihta vse lepo malce z rokami, malo po portugalsko, malo po špansko in policajeva odločitev je padla.

»Ti vozi «, pravijo okajenemu Sašu, ki je spil kar nekaj piv. Z dežja pod kap. Naslednje jutro smo se odpravili na plažo imenovano LOS LOPOS, ki kot že ime pove, se tam rado krade in žepari. Kostjo so namreč malo olajšali in mu odprli avto. Za surfat kot vedno raj, fin lep in desen val. Po surfanju pa nas je čakalo še eno presenečenje.

»Respeito« in še nekaj po portugalsko se zadere nek stric.

Kaj vraga?? Aja, valda. Vse jasn. Ko smo prihiteli iz vode, smo se preoblačili pred restavracijo in kazali bleščeče bele slovenske riti portugalskim mladenkam, kar pa ni bilo po godu stricu, ki je kar naprej nekaj lajal.

»Sim, sim,« sem ga kar pomiril.

»Te comprendo??«

»Comprendo«,

zabijem nazaj in ata je pomirjen šel na pir nazaj v lokal. Po valovčkih je bilo treba še kakšno bistro ugnati.

Erriceira!

Ja, pejmo pogledat še v Erriceiro kaj se tam dogaja. Kaj kmalu prispemo in ne boste verjeli. Po 7 linij se je videlo že iz razdalje 205 m na odprto morje, nekaj revežev se je mučilo priti skozi prve linije pene. Ampak valovi! Takih setov še nisem videl v življenju in res smo zrli dol s pečine s strahospoštovanjem in prav nobeden ni šel v vodo, v vodi so bili samo tisti, ki res razturijo. Če bi imel malo boljši fotoaparat, bi bile fotografije vredne revije surfer.

Erricerira

Erriceira je bila mimo in treba je bilo pogruntati še kaj. Ideja!

Vamonos a Lisboa!!

In že smo jadrali proti Lisboni, kjer se je dogajalo marsikaj. Beri in se čudi!! Gas do daske čez most ponte do 25 abril, iščoč parking. Kdor išče, ta najde. Parking namreč. Kar sredi ceste skače neka mastna mamica in usmerja promet po parkingu in si tako skupaj s stricem služi vsakdanji kruh. Ojej, sem si mislil sam pri sebi, to pa je šiht!! Napokala nas je direktno pred kip Vasca de Game. Hop, marš ven pa na pohod (bluzenje) po Lizboni, ogledi krasnih cerkvic, kjer spijo noter v krstah nekakšni kralji matjaži ali kajjazvemkdoinkaj še. Tam v tisti cerkvici je vladal krasen mir, veličina in mogočnost tiste cerkve sta nam vlila spoštovanje. Idealen kraj za spovedat svoje grehe, ki jih običajno ni prav malo in to sem predlagal tudi Sašu.

»Neee, ni cajta«, zategneva oba.

Po ogledu tržnice na obvezno degustacao (degustacijo) ene superfinekrasne slaščice ki se ji strokovno reče Pasteis de Belem, izgleda pa tako kot en mali »mafin«, polnjen z krasno vanilijevo kremo, potresen z cimetom, ter sladkorjem. Mmmm, je blo dobr, smo se vsi oblizovali. Smuk čez parkec, kjer sem zagledal dve ciganki, ki sta tako grdo gledali, da mi je srat ušlo. Ojej, sem pospešil korak in naleteli smo na…..

»tukaj lahko vidite portugalske morjeplovce, na čelu je Vasco da Gama, Magellan in ostali, osvajali so svet in kajjazvem kaj še«, je začenjal slovenski turistični vodik neznane agencije, ki je popeljal na izlet kar celo čredo slovencev.

»Več nas je uzun k not«, je začel ves navdušen.

»Lahko greste kar zraven«, je predlagal.

A pot nas pa je vodila drugam. Mimo glavnega trga mimo peruancev, ki so lepo pihali na svoje instrumente; naravnost na grad, kjer se je ponujal prekrasen razgled. Mimogrede smo še zagledali razbite šipe na avtomobilih, ki so opozarjali na to, kaj se lahko zgodi, če je avto na preveč nevidnem mestu. Mimo razpitih šip naravnost….

Lopovi

Vinoteka

Vinho!!

In trgovinica z trilijoni litrov raznoraznih sort vina je bila pri roki in obvezno je bilo spet »natankavanje«. Portugalska namreč slovi po vinu Porto, ki je sladkastega okusa, pa še večjo vsebnost alkohola ima v sebi, zato je bil tudi kar primeren za slovenske želodčke. Ni pa bilo vse tako lepo kot je na začetku po kupljenih litrih vina portovca izgledalo.

Obrnemo se nazaj proti parkiranim kombijem na nezavarovanem prakirišču, kjer ga je varoval nek kljukec in obljubil »ziher vahtanje« kombija za 1 evro. Kajpada. Bo že držalo, pobič. Bistro je izkoristil ta čas ko nas ni bilo, zaslužil evro ali dva, medtem verjetno odšel na pivo ali dve, mogoče celo šel po tatinske prijatelje, ki so nam vlomili.

Zevala je tam vsa raztegnjena in črna in razpiljena od bolečine naša ključavnica na stranskih vratih, ki je bila sad in plod nekih tatinskih lopexov.

“Mater vola!!”, smo kleli da se je vsa Lizbona tresla.

»Ja, to bi mogl, pa to, pa kele bi ga mogl premaknt na svetl«, smo bili vsi pametni in bistri kot gosti sok.

Po toči zna vsako tele zvoniti na zvon, jaz pravim. Nič, gremo parkirat drugam. Našli smo parking, sledila pa je tudi zadnja večerja z 14 apostoli v rezervirani »fancy šmency« restavraciji. Andraž je lepo bistro rezerviral vse vnaprej in preskočili smo večmetersko vrsto čakajočih lačnih gostov. Napokali smo se za vse nazaj in vse naprej, prinesli so obilne količine hrane in nahranjeni smo bili kot rimski bogovi izobilja, sedeči na lovorikah. Prinesli so mi kebab napičen kar na »štilu« in moleč v nebo , da se je cela restavracija režala, jaz pa sem buljil oči in debelo gledal kot riba na suhem. Ko smo vse zmazali, je bil čas za zresnitev. ….260 evrov…… je padla cena. Ojej, lažji smo bili za en kup denarja, rit pa težja za 2 kg. Ven na zrak, po kombi in zopet smo naleteli na »kifeljne portugalske«. Kaj je spet?

Sem spet mislil, da se je kaj zagodlo, a na srečo ni bilo nič takšnega, hoteli so namreč samo to, da premaknemo kombi. Velja, zmenjeno in možje postave so bili zadovoljni, mi pa tudi. Noč ima svojo moč in Lizbona oživi. Kot bi vse živali spustil iz kletke in zabava se začne. Ena polovica jih je šla na zabavo z litri vina portovca, druga nas je šla domov na jutranji lov za valovi. Opa!! Tu vmes pride še majčken detajl. Ko se nas je tista ta zmatrana polovica slovencev odločila, da gremo, je bilo treba še dostaviti ključe od kombija drugi polovici, vmes zamenjati pregoreno žarnico luči kombija in takrat se je začelo. Tulili so prebivalci Lizbone kot biki in jesiharji in trobili, se drli, se zaletavali z avtomobili in kaj jaz vem kaj še vse. Kaos! Mi pa reveži tam sredi tega kaosa menjali eno majčkeno žarnico. Hvala bogu smo se odpeljali ob dveh zjutraj iz tega kaosa. Gas do doma in nastala je majčkena zmota. Kamp so nam namreč zaprli in kombi je ostal zaparkiran zunaj, kar pa je pomenilo, da bom moral prespati zunaj v kombiju. Zmenen, sem zakinkal, vmes pa me je zbudila ena debela portugalska glava, ki je buljila skozi mastne šipe našega kombija. Naslednje jutro me je že oblajal čuvaj in nekaj brbljal v stilu ž

»depois 11 horas nao…« ,

in še nekaj ampak mislim da je to letelo na naše nočno prihajanje v kamp, saj kamp po 11 uri zvečer neprodušno zabarikadirajo.

»Velja, za naprej, brko«,

sem se delal kot da me zanima njegova pridiga. Spet malce surfarije, po surfariji pa smo šli malce v mesto pogledat , kaj izvaja portugalski narod. Ugotovljeno je bilo naslednje: Dopoldne čepijo strici ob mestnem zidu, lovijo ribe, se družijo ob barkačah, mamice in tisti za v kafane se dopoldne sladkajo v pastelerii (slaščičarni), srkajo kavo in debatirajo, ko pa nastopi čas kosila, se trume valijo v obobalne restavracije, kjer vlada kar pestra ponudba vseh sort raznoraznih rib, škampov in morske »živine«. Nič čudnega, kaj je pol obobalnih ljudi »nosečih« (z vampom), saj kar dobro jedo.

»Muito interresanto!«,

sem si godel v brk. Vmes sva z Damjanom zagledala gručo pijanih maturantov in maturantk in zdelo se je, da jim dol visi za šolo. To bo najbrž res. Po sprehodu je padla ideja o srečanju z valovi. Nič lažjega, neopren gor in marš v vodo. Stranski veter je tako trgal, da bi rabil roke arnolda švarcnegerja, če bi hotel konstantno ostajati na istem mestu. Windsurfarji so prišli na svoj račun in eden je odbrzel 2 m stran od mene, da me je kar popršilo.

»Atras, atras«, (zadaj)

se derejo drugi deskarji, in res zadaj so prihajali valovi kot v risanki krasni veliki debeli, masivni, svetlikajoči se turkizno modro z vrhovi od vetra, ki kar vrši. Pokalo je da je bilo veselje!!! Sicer tile lokalci lajajo in tulijo kot da je njihov zadnji dan , ali tako ti je to brate. Ko si v lokalnih vodah, spoštuj lokalne razmere. Locals only. Ali pa si prikrojiš pravila: Bic team only. – in tako smo nekega dne portugalca reveža kar na hitro skenslali iz vode, saj se je kar naprej zaletaval v naše trde bic malibuje, pa še bentil zraven. No, večina zmaga in tokrat je bila zmaga na naši strani. Revež je šel ven iz vode ves jezen, mi pa smo še naprej zategovali leve valove na plaži Lagide.

 

Po popoldanski siesti spet nočno kurjenje kresa v družbi milijard zvezdic. Hotel 1000 ****! Noro!!! Jutro prinese nova vprašanja in nove izzive. Po standardnem diktatorskem principu naj bi se zbudili, umili v 2 minutah in se že peljali na surfarijo. In res, veter je bil malo čuden, swell pa tudi naj bi popoldne zrastel in tako smo se kar tako za foro odpravili do plaže del rey, ki je bila malce oddaljena, pa zato toliko lepša. Zelene travice, mondena scena, golfisti in bogatuni prevladujejo. Kot po naključju zagledamo klanec navzdol do plaže in tako smo videli pravi pravcati hipy land. Spodaj neki španci in neki fantje igrajo nogomet, zraven pa popoln val z napako. Nekaj mi ni dalo, da bi šel v vodo in prav sem imel. Aljaž in Saša pa hitro po deske in v vodo. Tu pa se komedija začenja – namreč valovi kot so izgledali lepi, so v sebi skrivali majčkeno pomanjkljivost – močne tokove in skale….

Vse je obstalo….

španci so radovedni zlezli na vrh hriba in se radovedno muzali, fantje pa so nehali igrati nogomet in tudi mi smo obstali in si pričeli ogledovati šov. Ni trajalo pet minut, pa sta bila obadva zunaj, saj so ju tokovi nesli in niti prišla nista čez prvo linijo pene. Ok, pa nič, sta šla obadva gor, napokala deske in nam kratkomalo ušla s kombijem. Pustila sta vseh 10 ali kolikorkoli nas je že bilo kar tam sredi rdečerjavih skal in kotanje, da sem se počutil kot abori?in. Jah, nič, smo kar tam občepeli in čakali in čakali. Kombija od nikoder. A čakamo in čakamo in si ogledujemo nore razglede, levo in desno vsenaokoli svoboda, valovi, sonce. Dost!! In smo kar odpešačili ob pečinasti obali kar do doma, vmes vse dokumentirali, jaz sem vmes splezal še na visok oddajnik, iz katerega lahko vidiš prav vse do Amerike, in… … pridemo do kombija, idealni valovi, a žal nevihta. Ata je ravno razvijal kitesurf in nejeverno sem si ga ogledoval, kaj misli poleteti proti nevihti kot čarovnik na metli ali kaj…. No pospravil ga je kar hitro, razmere so se v treh minutah zaostrile, prišel je prvi dežek in to je bilo to. Premislil sem se iti v vodo in rajši smo počakali. šel pa sem preverit, kje so naši prosurferji, ki se jim je tako mudilo v vodo, da so pozabili na nas. Ne v vodi, ne na plaži, temveč… V obplažnem baru so lepo srkali pivo! Hmmm. No comment. Ampak popoldne,..valovi!

Okrepčali smo se z toastom, si zadegali deske pod roko in odšli na sredino praie Lagide, kjer je treslo in pokalo. Od daleč niso valovi izgledali nič posebnega, a od blizu pa je bilo to to. Ko sem šel preverit dejansko stanje, sem se prepričal. Par zamahov, in že ravno ko me je val začel nesti proti svoji dolini, je lepo fino narasel. Toliko, da sem ga imel nad svojo glavo. Opa, tole gre pa zares, sem pomislil. Dal sem bučo v tisti ror od luknje, ki se je zapognila tako, da je bilo kar veselje. Kristalno čista voda, svetlikajoča se. Navzgor nad sabo sem imel pravo pravcato luknjo…

BAM…

in spet mi je spodletelo, da bi odjezdil svojo prvo tubo. KDAJ bom ujel že to tubo?? Kakorkoli že, z Andražem (coach- em) sva prebila kar lep kvaliteten čas, valovi superca. Sledilo je standardno popoldansko zabijanje časa, zvečer pa tak kres, da so ga videli menda tudi na satelitskih posnetkih. Noč se je prevesila v hlad, treba je bilo it spat. Hlad se je prevesil v kristalno čisto jutro, ki je prineslo Baleal.

»Praia do Baleal« je bila »proximo destino« in še malce zaspani smo se odklobasali v neoprene, vmes pa so čekirali spot še ešpanjolci. Je blo spet enga obotavljanja, tako da sem kar hitro skočil v neopren in smuknil v voda, na levi peak, španci pa na desnega. Volk sit in koza cela. Bic malibu team 7’3″ razturi do konca, offshore, aljaž pa privleče še kamero in posneli smo neverjetne komedije, ki jih je nek talent pozneje tudi izbrisal. Tudi tam manjši zaplet z lokalcem, a večina zmaga. Zmaga gre tokrat k Slovencem. Bic team. One and only. Popoldanski session pa je bil posvečen surfanju na Molhe Lesteju in njegovim smrdljivim zaudarjanjem po ribah, kjer je našlo fin dom (hrano) na tisoče galebov. Poleg srfanja se je sem uvrstila še ena omembevredna reč.

Mačje mesto??

Ja, to je stvar, ki smo jo odkrili, ki smo jo izbrskali čisto po naključju. šli smo se namreč malce voziti naokrog s kombijem, pogledat kakšen nov spot za surfanje in našli locals only spot in pa še mačje mesto. Tale mačje mesto ni bilo ravno spot za surfanje, temveč vila, v kateri so prebivale mačke. Prišli smo s kombijem do mračnega zapuščenega dvorca na robu pečine; kot v knjigi pet prijateljev, spodaj so butali valovi v neomajne pečine, veter je pihal, sonce je žgalo, mi pa smo se razgledovali. V notranjosti dvorca ni bilo nobenega znaka življenja kakor samo slike mačk. Same mačke naokrog. Scaryville. Spodaj paviljonček, razgled takšen da bi ga zavidali vsi tisti na kalifornijskih plažah. Vsenaokrog čista neokrnjena narava, pečine in večnobutajoči valovi. Prekrasno. Ta odločitev je bila še kako pravilna, saj smo šli kar za nosom. Nazaj grede smo naleteli še na orjaško izruvano drevo s koreninami vred. Ne vem, perfect kraj za nadaljevanje kakšne hitchokove grozljivke. Ko smo se naveličali mačjega mesta, smo jo ubrali v real life, v market v nabavo surovin za piknik oziroma prenajedanje z mesnimi izdelki (uboge živalce). En, dva tri je bilo vse zrihtano in treba je bilo še zrihtat roštilj. Kje naj staknemo roštilj?? Nič lažjega. Z Andražem skočiva malo naokoli, se razgledujeva. Nič. V popoldanski vročini je vse spalo lenarilo ali delalo nič. Vseeno še malce povohljava naokoli in evo ga! En stric tam nekaj blodi okrog prikolic in nekaj vohlja že cel dan in pravim Andražu:

»ej kaj pa če tega povprašava?«

»Ne, vidiš da tale nima kaj početi, kaj tale ve za roštilj!!«

Ni mi dalo mira in vseeno grem in ga povprašam:

»desculpame, grill?«

»Sim«, odvrne stric,

mamo na zalogi, in odhiti po roštilj, midva pa z njim. Dobimo roštilj, pa še zraven en kup lesa za podkurit pa še nasmeh strica, ki je bil tako vesel, da je napravil dobro delo, da so mu šle solze v oči. Superca, piknik je bil zrihtan, dobro smo podkurili v že tako vročem dnevu, pivce ali dve in smo bili mehki kot spužve. Po pikniku pa…. Futbal! Futbal na cestici, futbal v lokalu. Ajmo, balkan, pejmo na futbal v bližnji lokal, le jaz in Tjaša pa Alja nismo bili za to idejo, temveč smo šli rajši na debato z Garretom, francozom, ki sem ga spoznal na kanarskih otokih; potuje okrog sveta, surfa in živi z ženo brazilko v kombiju. Lifestyle?? Kakorkoli, padla je debata, ko pa je Garret spil pivo, je že znal tekoče govoriti slovensko. Pradlagal je da gremo na partijo kock Yahtzee v francoski izvedbi v lokal, kjer so bili naši vneti navijači in res smo šli igrat kocke. Kakšno je bilo v tistem lokalu!! Ojej, kaos in »bordelle du merde«!! Ko je padel gol, jih je tako trgalo, da so se šipe tresle, vmes pa se je en navijač vrgel kar povprek čez šank in se zapeljal po njem kot v filmu.

Vmes je veseli portugalec stisnil še za rundo in špas je bil na vrhuncu. Noč ima svojo moč in jelo nas je zmanjkovati. Ostal je še en dan, za izkoristiti surfanje , preden odidemo na dolgo pot proti domu. In res, takoj navsezgodaj zjutraj smo vstali še pred kurami in petelini. Kam, le kam bomo šli? Napihavalo je močan sideshore, bili smo sami. Nič kaj ni bilo motivacije, ko pa se je zadeva zopet vlekla predolgo, sem se odločil, da smuknem v neopren in grem probat tale divji side do offshore. Hop v neopren, pa noter v vodo. Pedlal sem kar nekaj časa, saj je bil veter kar precej močan in kapljice od preostalega vala mi je metalo v oči, da sem bil slep še kaki dve sekundi. Bil sem sam, dokler se mi nista pridružila še Alja in Aljaž. Tole poka!! In res, če ne bi dovolj hitro izvedel duckdive pod val, bi me kar dobro zabombardiralo, in po vseh mučenjih mi je uspelo zategniti enga fajnga desnga. Ko sem se odločil, da je dost, pa so kar začeli uletavati drugi noter in začuden sem opazoval, kako se zadeve spreminjajo. Veter je popustil, ostal je krasen bleščeč, polzeč turkizen val, ki je kot pravi Garret:

»ca fais de tube!!«

In res, Garret je potem zategoval tube, mi pa smo bili lepo pametni uzunaj na plaži v obplažnem baru srkajoč kavo. Čist fertik in brez moči sem pa potem lepo opazoval, kako se razmere iz minute v minuto izboljšujejo in kako je v vodi vedno več surferjev. Fak!! Če ni moči, ni moči, jebi ga, sedi lepo in čiči pa čaki. Bil pa je tudi čas za odhod, v vročem dnevu nas je čakalo še obvezno napokavanje šotorov, ter kuhanje. Ko se je vse spedenal – je bila samo še ena stvar za postorit – Bartzellona. Krmilo naravnat proti vzhodu in gas do daske v Barcelono. Tja prispemo v največji možni vročini.

Problem uno: donde aparcar?? (?e je parking)

Mal v eno smer, mal v drugo se vozmo in tako smo zašli v port de barcelona, kjer smo parkirali zraven neke arabske ladje Numan, ki je tovorila mamila (?). Določena je bila obvezna straža kombija z menjavo na vsaki dve uri, saj se po Barceloni potikajo raznorazni dolgoprstneži.

Ogled Barcelone:
Rezultat:
a) tržnica z starinami
b) tržnica z sokovi in vsem mogočim neuporabnim šarovjem
c) vsenaokrog posedajoči pripadniki vseh ras, ki ponujajo neka kao očala in podobno kramo
d) grande playa, kjer vidiš vse mogoče…. Pod točko
d) imam nekaj komentarjev….

….torej, ko sva z Živanom prispela na plažo, je bil poleg vseh možnih ljudi na plaži v vodi samo en plavalec. Živan. Druga opažanja: po plaži se potika kar lepo število prodajalcev piva, ki so po večinoma indijci, vmes se najdejo arabci, senegalci, francozi, španci, italijani, severnjaki in še kaj bi se našlo. Multinacao?? Vsi imajo skupno eno. Vsak obvezno drži v roki pivce v literski flaši in se fino ima. Arabci za mano so se v svojem ehla-saalama-baaslema-wahla-mahla jeziku pogovarjali, kdo bo katerega okradel in bolj sem privil fotoaparat k sebi. Tatinski očka je popeljal sinka na izlet in mu kazal, kako se krade. Pijani italijan je delal kažin na plaži, da so se mu vsi smejali. Meni pa so možgani vreli od tiste bolane množice, ter pregretja.

Pejmo!!

In res, napoči hladen večer in malo se je umirilo vse skupaj in z Živanom sva skočila še na pico v center pod znamenito bronasto skulpturo ribe ali kaj že predstavlja tista reč. Vidl-opravl-nasurfal-zrihtal-spočil-naveselil.

Fin.

Avtor: Grega Rega, ko on svoj surf zagleda, se počuti mega.

»`ta manha!«