So deske z manj kot tremi smerniki res stvar preteklosti?

Dandanes, ko nič hudega sluteč surfer vstopi v povprečno založen surf shop, se nekje globoko v nedrjih surferskih nebes&pekla stresejo vsi pokojni old schoolerji. A čemu se tresejo, se bo vprašal nič hudega sluteči surfer, ko bo podrgnil vseh 362 verzij thruster shortijev, ki se sučejo pod stropom v razponu od 5`5 čevljev/palcev za mlade dečke in deklice, pa do tistih “step up” raket, ki so že nekje v rangu 5`11 čevljev/placev, ko valovi presežejo magično mejo 9 čevljev in korakajo s strumnim korakom še v višje čeveljne skale.

A v daljnjih, zlatih surferskih letih, ko surfanje še ni pojahalo zdajšnji mainstreamovski val in so bili smerniki …, je bil smernik samo en, deske so se pa pravkar znebile poimenovanja “surfboard”, s tem se je mislilo današnji longboard ter različne izvedenke v takšnih in krugačnih “malibu” oblikah, je bilo tisto čudovito obdobje, ko je bil surfer nekje na ravni anarhista/klošarja/izraznega umetnika. Sicer so bili so preganjani s strani raznoraznih policij, ASP je obstajal v popolnoma halucinoidni verziji po imenu ISF, pa še ta se je komaj držala skupaj po vseh šivih in vogalih, bogsigavedi zakaj, a kaj je bilo najpomembnejše!?

Da je manjakalo še nekaj desetletij, preden je Taj Burrow (med prvimi!) izdal knjigo Taj`s Book of hot surfing in seveda še naknadne verzije tega ali onega pro riderja, ki je širnemu surferskem svetu želel razložiti zakaj je prav njegova verzija “semi-inverted-fin-release-tail-drift-to-air-reverse-to-fakie-frontside-mute-grab” najbolj pravilna.

To je pa pomenilo, da se je širni (oz.malce manj širni, glede na današnje gledišče!) surferski svet ravnal samo po enem kopitu. In to je, kdo ima več stajla. In tako je bil stil vse.

Bog in batina surfanja, med valovi so drvele legende tipa Buttons Kaluhiokalani, David Nuuhiwa, Gerry Lopez, morski oča Aikau in drugi. Mnogi, mnogi drugi, ki so odkrivali vse mogoče aspekte, kako najbolj stajliš zapogniti singlarco v neverjetno visoki-G zavoj ter kako se najbolje skriti pred vročim soncem. Res je, da je tako radikalno surfanje potrebovalo za tisti čas še posebne, čarobne napoje.

Tako da se je s Havajev širila zgodba o čarobnih Mauie Wowie zeliščih, šušljalo se je, da na sveže odkritih indonezijskih spotih skrivajo neke gobice, s katerimi si videl zeleno, da ne govorimo o norih trippie surfanjih Waimee s pomočjo (Mc)Learyjevih pivnikov za enkratno uporabo, s katerimi si morda tudi izginil (LSD, kaj pa drugega. Nekateri surferji so prikorakali na plažo več kilometrov nižje, popolnoma goli in z nasmeškom, da so jih samo še strpali v najbližnjo norišnico, druge so našli precej hladne v mehiških smetnjakih in pisemskih nabiralnikuh, tretji so pa izginili za vedno.

A cilj je ostajal isti. Stajl. stajl, stajl, stajl. Nekaj novega, še nevidenega in čim bolj unikatnega. Gerry Lopez se še danes zasmeje, ko se spomni, kako so začeli osvajati globino tub na Pipelineu, včasih tako za na luno, da bi se današnji surfer, vzgojen v ASPjevski poštrikanosti in politični korektnosti začel križati in žebrati zdrave marije. In tudi zaradi tega so se surf mladcem začela odpirati nova surf vesolja. Kaj če bi namesto enega nataknili dva ali več smernikov, kaj če bi nos namesto okroglega našpičili kot pri tuni (in tako so nastali jot tuna surfboards!), itd, itd, itd.

A danes je vse to seveda le še spomin, ki ga lahko slišite od kakšne osivele surf starine, ko počiva po dveh zategnjenih valovih na peščenih plažah Balangana, medtem ko se vsi mladi surf nadebudneži preganjajo po 2-čeveljskih valovih in trenirajo “air reverse”.

A ni vse tako črnogledo. Kljub temu, da povprečna dolžina surf deske v povprečnem lineupu ne preseže več dolžine 6 čevljev, je zdaj mladi Alex Knost spet začel izlet v bližnjo in daljnjo preteklost tega športa, ko je bilo vse še zelo podzemljo, ko so duck dive izvajale samo race na pretežno mirnih vodnih površinah in ko si se lahko pohvalil z dolžino, ne pa številom smernikov na deski.

http://vimeo.com/101486342

Kvaliteta nad kvanititeto, kljub temu, da bi se Al Merrick križal, ko bi videl vso to raznorazno predpotopno šaro, a včasih, včasih so bile takšne deske višek surf tehnologije. Prej nam lahko rečete hipsterji, kot da priznamo da je prihodnost le pogled proti krajšim in krajšim deskam. IN tukaj hkrati želimo opomniti naše številčno bralstvo na nedavno predvajani posnetek s tekme v J-Bayu, ko je Tom Curren pokazal tako poznavanje valov, da se je lahko celotna karavana super surferskih junakov skrila pred 50+letnim surf dedkom. REalno sicer dedek še ni, a po surf kuloarjih iz Hossegorja pravijo, da najstarejša hči že aktivno dela na tem. Kaj pa je res pa nam pove naslednji izlet v bar Creme caffe pri La Seignosse peščenem parkirišču. Kava sicer ni bog-ve-kaj, a kropirček z začimbami …, mmmm!