R56 – surfari po Portugalski

Štirje modeli z enim majhnim avtom z vso surfersko opremo in zalogami hrane za en mesec na Portuglasko. Kaj bi šlo sploh lahko narobe?

Enaintrideseti avgust.

Ekipa Vikingov oborožena s sangrio prispe iz Biarritza v Mundako, prvo postajo roparskega pohoda po obali jugozahodne Evrope. Majhna vasica ne sluti kakšni so nameni posadke modrega čolna. Člani pohoda so Igor “Grozni”, David “PePe”, Lješo in nekdo, ki me spominja na mene. Ko se znoči, najprej udarijo med nič hudega slutečo mladino v parku, kasneje pa opustošijo še center mesta. Roparska sla jih požene v sosednjo vas, kjer zakrinkani v profesionalne surferje po imenu Pak, Žak, Mak in Fuck ugrabijo gručo mladenk. Na valovih piva odveslajo v notranjost dežele in v majhni vasi ukrotijo in ubijejo dva bika, ki se pečeta na ražnju. Ob prihodu vesoljcev se polastijo enega od njihovih vozil in se v vrtincu dvignejo visoko v nebo, dokler jih ne premami glasba skupine godcev na električne kitare. Po nekajurnem boju jim uspe premagati gručo besnih poslušalcev, ki skupaj z godci odidejo. Zadovoljni se vrnejo v Mundako.

Prvi september.

Mundaka je majhna vas na severozahodu Španije, za katero razen surferjev ni slišalo veliko ljudi. Zato pa je med slednjimi toliko bolj poznana. Postavljena ob ustje reke, ki v morju napravi ravno pravšnjo sipino, je ob vsakem swellu priča enemu najdaljših levih valov na svetu. Surferji v trumah prihajajo sem, pa čeprav jih mnogo le opazuje ogromne količine vode, ki jih val meče čez tube. Tube tu ni samo tanka prozorna streha, ampak ti čez glavo vrže pol oceana. Vsak samo upa, da mu ga ne vrže v/na glavo. Kar ne bi bilo prav zdravo. Kadar pa swella ni, je tudi vas prazna in mirna. Če odmislim štiri bedake, ki so se včeraj nekaj valjali po parku in mahali z rokami potem pa izginili. Bili so mi nekam znani.

Drugi spetember.

Valovi so končno prišli. In to kakšni. Tri in več metrske mase vode so se lomile čez cel zaliv. Hrumenje luknje se je mešalo z vzkliki odobravanja, ko je komu uspelo ujeti val in se je zapeljal v luknjo. Redki so se iz nje tudi prikazali in takrat so bili vzkliki še glasnejši. Ko so valovi veliki in nevarni, so v vodi vsi prijatelji in skrbijo drug za drugega. Ob kakšnem spektakularnem padcu se skozi lineup sliši uuuuuh in vsi nestrpno gledajo kdaj se bo model pojavil na površju. Vsaj polovica nas je le sedela na surfih in gledala. Mater so bili veliki. Nekaj časa smo surfali bližje obali, kjer se val drugič zlomi, potem pa smo se odpravili naprej. Menakoz. Ne vem, če je to res big wave spot, ampak meni je izgledal tako. Valovi so merili vsaj dva do trikrat toliko v višino kot štirje surferji, ki so jih surfali. Vsi so bili opremljeni z big guni. Največji valovi, kar sem jih videl v življenju. Do mraka smo s pečine spremljali tiste štiri norce v vodi, vključno z reševalno akcijo z dvema čolnoma, helikopterjem in kombijem reševalcev. Vse se je izteklo O.K., modela, ki mu je strgalo surf so rešili njegovi kolegi, brez pomoči cirkusa reševalcev. Zvečer smo rekli samo še uf, uf.

Četrti september.

Potem ko smo v Figueri da Foz skoraj zmrznili v vodi, ki je imela bogih 16 stopinj, smo se premaknili proti jugu Portugalske v Peniche. Ne vem zakaj se mi je včeraj zvečer zdelo, da je voda bolj topla. Danes se mi ne. Ampak bil je pa en lep večeren session.

Peti september.

Zjutraj odkrijemo Consolacao. Reef v kraju malo pod Penichem. Valovi imajo 3 metre. Vse nas je malo strah. Neobičajen pogled je iz vrha vala, tri metre v globino. Voda ima ogromno moč. Potem nas vse še malo potolče po skalah, ko veslamo nazaj na obalo. Adrenalin in zadovoljstvo.Popoldne odkrijemo še Supertubos. Spot si gotovo zasluži svoje ime. Luknje si sledijo ena za drugo, pa val niti nima dosti čez dva metra. Ampak, val je pa zajeban ujet. Kot bi spet prvič surfali. Malo bo treba zgleda še počakat na prvi tube.

Sedmi september.

Smo že v Ericeiri. Ribeira de Ilhas je lep surf spot, ampak Coxos je pa sick. Jest mu dam pet zvezdic. Dolg val, pa še v desno se lomi, ni preveč gužve, reef, nikamor ne odnaša. Lješo bi še dodal, da sta na plaži dva udobna fotelja za sedet. Iz vode pridemo sele ob temi. Debeli wetsuiti iz Slovenije so že skoraj v Lizboni. Adijo mraz…

Dvanajsti september.

Nekaj časa smo še surfali v Ericeiri, pa enkrat v Lizboni. In David je brcnil v rob pločnika. Sedaj smo pa že res na jugu. Sines in Porto Covo. Majhen na pol “secret” spot malo južno od obeh mest, je edini kraj, kjer se še lomijo okrog meter nizki valovi. Včeraj smo surfali na spotu, ki smo ga poimenovali Dinozavrov reef. V vodi smo bili čisto sami. Poezija. Pet zvezdic plus. Val do dva mogoce do dva in pol metra. Nasurfali smo se do onemoglosti. Po štirih urah se je ob več metrski oseki iz vode pokazal reef. Nekako smo se splazili med čermi nazaj na obalo. Ni prijeten občutek surfati na valu, ko skozi prozorno vodo nekaj decimetrov pod površino vidiš skale. Potem je Lješo zaklenu ključ v avto. Danes je swell že čisto pojenjal. Upamo da ne bo predolgo flat.

Trinajsti september.

Včeraj zvečer so se od nekje spet prikazali tisti Vikingi iz Mundake s flašo R56 in počel oslarije. Ne vem zakaj zmeraj pridejo, ko ni valov. Modeli. Jutri baje pride nov swell.

Petnajsti september.

Včeraj je prišel swell. Valovi so bili gladki kot zrcalo. Valovi so bili kot iz najlepše slike. Valovi so bili, kot jih sanjaš v najboljših sanjah. Popolnost in simetrija. Strmi, okrog dva metra, skoraj sami smo bili v vodi. To je to. To je isto kot slike iz Indonezije. Še malo enervita spijem pa grem nazaj v vodo. Danes je isto kot včeraj. Če gredo zvezdice do pet, mi jih je tu zmanjkalo.

Sedemnajsti september.

Včerajšnji dan bi najraje pozabil. Al pa če ga ne bi bilo. Zato sedim zdaj doma z zatečeno nogo, rano, ki se noče zacelit in osmimi šivi v njej. Čez vikend se je v vodi nabrala gužva pa tud valovi niso bili več taki kot zadnja dva dni. Potem dobim pa še fin v nogo in zlomim surf. Ostali so še surfali, ampak ob pogledu na mojo depresivno faco smo se odločili, da gremo počasi domov.

Dvajseti september.

Na poti na jug smo preverili še nekaj spotov in surfali v Carpateiri. Pravijo, da je bilo kar spodobno. Sedaj smo že v Italiji in v Varazzu čakamo na swell, ki pride jutri. Jest z malo manjšim navdušenjem seveda.

Enaindvajseti september.

Najprej je malo slabo kazalo potem pa so se začel valovi večat do spodobnih dva do tri metre. Čisto pravi Varazze, tokrat za spremembo v topli vodi, konec poletja. S pomola snemam ostale, ki surfajo in cedim sline.

Dvaindvajseti september.

Zzzzzzzz