Končan Vansov US Open of Surfing 2014

Tako je! Sredi slovenske poletne sopare se je na ameriški podcelinski državi Kalifornija končalo še eno prvenstvo v surfanju. Tokrat niso zaključili klasično ASP-jevsko tekmovalno zgodbo, ampak je bila tekma celo pod super-elitnim standardom WCT.

Surferji in surferke so se bili (akcentirano!) v trinajstem, nesrečno-srečnem trinajstem WQS/Prime točkovnem surfariju na plaži Huntington. Ker je bil to WQS nivo, smo lahko poleg super-elitnih imen uspeli videti tudi celo kopico še mladih, neuveljavljenih imen v svetu tekmovalnega surfanja, a na koncu sta se pojavili samo dve imeni, ki sta tudi prijeli masten ček.

Prvo ime, ki je prijelo masten ček, a ne več tako masten, kot je bil še nekaj let nazaj za časa zlate dobe ASP-ja, je dečko iz Brazilije, ki se pogosto obrača na ime Filipe Toledo. Dečko je trenutno na hešteg #20 mestu ASP WCT-jeve lestvice, se pravi “ne-tič-ne-miš” položaj, statistike prej omenjene super lige super tekmovalnih surferjev (ASP, khm!) pa nam še povejo, da je taisti Filipe rojen leta `96 in meri v višino 5 čevljev in 9 inč, kar je hkrati tudi mera za krajši small wave shortboard, ali deska za zelo lahke in manjše surferje netekmovalnih karakteristik, in je v letošnji sezni zmagal že 6 tekmovalnih vročic (na WCTju!).

Drugo ime, ki je prijelo ček, masten kot krof, a ne tako masten kot v zlatih predkriznih letih, pa tu ne mislimo morebitnih finančnih kriz, temveč organizacijske krize že prej omenjene super herojske lige super tekmovalnih surferjev (ja ja, ASP, kajpak!), a več o krizi v naslednjem odstavku. Kdo je torej to ime z zelo mastnimi rokami? To je dekle avstralskega naglasa, ki se zelo rado obrne, če jo pokličete Tyler Wright. Mlajša sestrica Owena je trenutno na tretjem mestu dekliške WCT lige, v tem letu je zmagala kar 19 vročic WCT lige, v višino meri ščepec manj kot Filipe, to je 5 čevljev in 7 inč. Spet primerna mera za dekliški small wave shortboard, a pomembna značilnost – dekle je kar za dve leti starejše od Filipeja. Ha! Torej vemo, kdo komu še danes nosi ohlajene hmeljeve zvarke za rehidracijo po naporni tekmi.

ASP – ja, organizacijska kriza, je še kaj za dodati!? Po tem, ko se je ASP korenito prestrukturiral, zamenjal logo, komentatorje, sodnike, sodniške odločitve, itd, itd, itd, opažamo, da je ta ASP karavana prav pošteno zgrešila smer. Komentatorji so tako politično korektni in brez pičice pojma, o čem sploh nabijajo, cel videz ASP-ja in njihove spletne strani pa so kot spletna reklama za pril, če počakamo še ščepec bodo verjetno še hujši kot kakšni X-Games ali kaj podobnega.

A dosti o vizualni podobi in logotih – kaj pa sodniki? Ja te sodniki! Kdaj jih sovražiš, kdaj pa niti ne, a tekom celega letošnjega tekmovalnega leta se ti sodniki šopirijo kot ena hibridna evolucijska verzija neleteče perjadi, ki se je ustavila nekje med pavom in petelinom. Odlično je, da so končno začeli bolje ocenjevati tudi te t.i. “sodobne” manevre tipa “malo v zraku, malo na valu, smerniki pa povsod”, a kaj, ko so prav s takim načinom ocenjevanja to surfanje spravili do točke, ko se človek vpraša, ali tekmovalni surferji sploh še znajo pokazati kaj osebno-specifičnega, na primer specifičen (oz.individualen) stil. Surfanje, kjer je bil še do nedavna (beri: še nekaj 5+ let nazaj) stil tisti, da so še skejterji potočili solzico, ko so malček nevoščljivo gledali rail-to-rail mahinacije “starejše” generacije, ki so tako vehementno krizali po valovih v tistem “piš-me-uh” stilu, danes pa čisto vsi manevri, tako na valu, kot v zraku, izgledajo do pičice identično, ne glede na raznoilikost in pojavu surferjev. Kot da bi jih gledali v tisti Taj-evi starodavni knjižici za napredek pri surfanju. Edini razloček je morda položaj mezinčka pri “roundhouse” karvanju ali barva smernikov pri air “reverse” manevru.

In kaj nam to pove? Da je tekmovalno surfanje pretopilo tisto mejo, kjer je bilo še poimenovano progresivno, in prišlo na točko, ki se ji reče – dolgočasno. In prav to je npr.pokazal širnemu surferskemu svetu starina (in tudi 3x svetovni prvak) Tom Curren, ki je, sicer že v J-Bayu, pokazal kako se res s stilom in tekoče in prav pošteno individualno in kreativno lahko zategne en niti ne prevelik val, in to z desko, na to smo bili opozorjeni, ki presega zdajšnje tekmovalne za bore nekaj par inčev (2-3 inče (5-7`5cm)).

Tako da si za piko na i, a brez prisotnega obgrizenega jabčka poglejmo raje vožnjo zgoraj omenjene starine Tom Currena. (sicer je res bil tudi ocenjen, a to tu ni omembe vredno!)

https://www.youtube.com/watch?v=z6Y_iNWeSI4#t=62

Tom Curren: Bistvo surfanja ni nek kvazi-agresiven pristop k valu, ampak prej, kako val bereš in se mu prilagajaš, medtem ko si “in the zone”. Velik, a ne preveč velik J-Bay in kako se zares surfa. (Ne pa te mulci in air reverse!)