Intervju: Luke Paige

Naj začnem s klišejskim vprašanjem, kaj te je pripeljalo v fotografske vode?

Vse se je začelo, ko je brat v kempu,  v katerem je takrat kot dijak delal na recepciji, našel nek nič kaj poseben DSLR fotoaparat. Več  mesecev je takrat čakal, da ga bo kdo prišel iskat, ampak pojavil se ni nihče. Fotoaparat je zatem nekaj časa stal doma, na njega smo gledali bolj kot na nekaj, kar je treba čimprej prodati, da se nekaj zasluži(kakopak). No, kakšen mesec za tem pa ga je brat prvič pograbil v roke in se odpravil na naš značilen sprehod do jezera. Nenadoma ga je prevzelo dejstvo,  kaj vse lahko počne s to napravo in začela se je njegova fotografska pot, ki ga je do danes popeljala ze marsikam. Seveda pa so starejši bratje po navadi vzor mlajšim in ni dolgo trajalo, preden je to navdušilo tudi mene in kar naenkrat sem vsak dan preživljal s fotoaparatom v roki nad rožicami, čebelicami in lovil v svoj objektiv prečudovito naravo Bohinja, od koder prihajam. Zanimivo bi bilo tistemu človeku, ki je izgubil ta fotoaparat povedati, kako je dvema osebama spremenil življenje.

Imaš kakšnega vzornika? Če ja, koga in zakaj?

Moj največji vzornik, kljub temu da je usmerjen v popolnoma drugo smer fotografije, je in vedno bo moj brat. Zaradi njega se je vse skupaj začelo, fascinira me dejstvo, da sam ni imel nikogar,  od kogar bi se učil na začetku, kot sem se jaz od njega. Popolnoma vse je zgradil sam. Vedno je bil tisti, ki mi je povedal, kaj je narobe in kako to popraviti. Mojo pot budno spremlja od vsega začetka in tudi zdaj ni nič drugače, še vedno mu prvemu pošljem tisto, kar naredim in njegovo mnenje mi pomeni največ.

Za razliko od tvojega brata tebe vleče v športno fotografijo.  Si se tu znašel po naključju ali je to posledica kakega dogodka?

Zakaj športna fotografija? Enostavno zato, ker so športi del mojega življenja že od začetka. Treniral sem ogromno ekipnih športov, najdalj časa nogomet. Drugače pa je skejt krojil moje življenje že od majhnega, z bratom in vaško bando smo vsak dan preživljali na igrišču v Stari Fužini in skejtali cele dneve, postavljali razne objekte, itd. Potem pa sem nekje v 7. razredu osnovne šole prvič stopil na snowboard in tudi ta me je hitro prevzel. Od takrat naprej je to še vedno moj najljubši šport poleg surfanja. Navdušujejo me ljudje, ki se ukvarjajo s tem, koliko ljubezni posvečajo temu  in prav to poskušam ujeti v svoj objektiv.

Ocean culture je tvoja prva samostojna razstava ,o kateri sva prvič govorila pred tvojim prihodom v Španijo. Potem smo se družili v Španiji in ti si nekje vmes posnel serijo desetih fotografij, ki so bile ta teden razstavljene v Centralni postaji. Nam zaupaš malo več o nastanku serije?

Tisti, ki spremljajo moje delo vedo, da sem v zadnjem letu postal velik občudovalec črno-bele fotografije, navdušuje me dejstvo, kaj vse lahko pripovedujem na ta način in ta serija ni izjema. Sama razstava v bistvu prikazuje neko povezavo med človekom in oceanom. Na vseh slikah je vidna zgolj silhueta surferja, to pa zato, ker po mojem mnenju opazovalcu to daje nek občutek skrivnostnosti. V seriji se nisem omejeval na nobena pravila, brez pravilnih kompozicij, ostrine, itd. Moja največja inspiracija so ljudje in prav to me je pripeljalo do ideje za to serijo. Navdušila me je Ujusansa ekipa v kempu in njihov način življenja – jutranje prebujanje z eno samo mislijo – čimprej v vodo, druženje, kuhanje, delanje random stvari, z enim samim namenom, živeti. Včasih niti ni pomembno samo surfanje, ampak celotna slika, ki se dogaja poleg. In ce združim vse te stvari, je rezultat pri meni prav ta serija in ogromno spominov, ki jih ni mogoče ujeti v objektiv in ki jih ne bom pozabil nikoli. Zanimivo mi je dejstvo, kako iz enega pomisleka na tako stvar pride do take zadeve. In najljubši del ideje mi ni bila ta razstava, ampak pot do nje.

Se ti je kakšen trenutek med fotografiranjem v Španiji še posebej vtisnil v spomin?

Definitivno. Težko je izbrati najljubšega, ko pa jih je bilo toliko 🙂

Lahko zdaj, po koncu razstave, strneš misli in občutke o razstavi?

Z realizacijo razstave sem zadovoljen. Mislim, da je šlo nekako tako, kot sem si predstavljal. Pogovarjali smo se, družili in zabavali. Zame osebno pa se najpomembnejši del te razstave šele začenja.  Ta serija slik bo posredovana 3 različnim urednikom iz 3 različnih mednarodnih revij, ki bodo serijo skupaj z zgodbo objavili.

Sodeloval si z nami in Botrstvom v Sloveniji.  Se ti zdijo takšna sodelovanja dobra?

Taki dogodki so mi najljubši prav zaradi tega, ker imamo prav vsi korist od njih. Mi odnesemo en kup dobrih spominov in dobre volje, poleg pa omogočimo to še tistim, ki nimajo te možnosti. Menim, da ni še noben postal reven zaradi tega, ker bi preveč dajal.

Že delaš na naslednjem projektu ali je to še skrivnost?

Ni skrivnost. Ja, poleg te serije trenutno delam se na treh projektih, ki bodo objavljeni v začetku naslednjega leta.

Bi na koncu intervjuja rad še kaj dodal?

Mislim, da to ni zadnja razstava, ki smo jo pripravili v sodelovanju z Ujusanso, saj je presegla pricakovanja in dobili smo res dober odziv. Seveda pa to ne bi bilo možno brez ljudi, ki so pripomogli na kakršenkoli način. Hvala vsem.

Kaj dela Luke, kadar ni z nami v Španiji, si lahko pogledate tukaj.