Iskanje med jadranskimi otoki

Katera stvar najbolj napali že tako napaljene surferje? Sploh če je ura proti šesti večerni in ravno zaključuješ težak delovni dan!? In prav tako se je začelo naše raziskovanje po otokih Severnega Jadrana.

Utripajoče sporočilo, ki, poleg tega, da obvešča kako nesramno močan in usekan jugo je ravno na poti, hkrati prijazno vabi na druženje na enem prav posebnem surf tripu. Zakaj posebnem? Ker se je o tem govorilo že tolikokrat, a zares raziskoval ni še prav nihče.

In lej ga vraga, le par dni kasneje, ko se je tudi ozračje nad Ljubljano že raztrgalo, zaspana in siva meglena inverzija je izginila, pokazali so se zelo nepričakovani (za našo kotlino), decemberski žarki sonca, zrak je začel dišati in tople temperature so povedale surferjem prav to, kar jih je že kar nekaj časa grizlo v podzavesti. Jugo se bliža, nabrusiti je treba smernike.

Napoved je bila seveda neverjetna. Že tekom spremljanja napovedi, ko so se po DHMZjih in Aladinih valile vijolično/rjave gmote so se pričakovanja hipoma dvignila z blage zaspanosti na kerozinsko-oktansko vzdraženost. ECWMF je obetal kar 3,5m valovanje na odprtem morju osrednjega Jadrana, udari juga pa so bili napovedani med 35 in 40+ vozli. Vprašanje, ki nas je bolj krbelo kot ali bomo kam šli je bilo, a se bo v tem sploh dalo surfat!?

Naša diverzantska enota je hitro ter tiho spackala delovni plan in v sredinem popoldnevu smo se že peljali proti našem prvem cilju, enem majcenem postajališču za trajekte v labirintu otokov severnega Jadrana. Kmalu po vkrcanju in izplutju, spomin na poletne kolone pločevine se je tokrat realiziral na par čakajočih avtomobilov in enega precej prestrašenega psa, se je naša barka začela prav pošteno zibati in majati, veter pa je bril okrog privarjenih vogalov kot v gospodarju prstanov, tako da je bilo premikanje po palubi že kar malček težavneje.

Ali je speča pošast v večernih urah, trajekt pa se medtem pripravlja na izplutje.

Zjutraj nas je, namesto oblakov in dežja, pričakalo sonce, ki je vsake toliko poslalo precej tople žarke proti nam, mi smo smo se pa brzinsko pripravili. Vedeli nismo ne kam gremo, ne kje bo dobro, ne ali sploh kaj bo. A občutek, da nekje nekaj gotovo bo, nas je preveval na polno. Verjetno v radiju več kot 5m okrog naše skupine. Ker vedeli pa smo, da nekateri jadralci na deskah občasno hodijo na ta otok v iskanju valov. Hitro skočimo tja in mrki obrazi, ki so nas prejeli niso bili zaradi nas, temveč zaradi razmer, saj je bil ta “windsurferski” spot popolnoma nevozen. Valovi, ki so se podili okrog vogala so bili precej veliki, a to še ni bil tak problem. Bili so tudi tako hitri, da jih surfer hočeš-nočeš nebi mogel ujeti na roke, veter pa je zavijal … ja, kot v gospodarju prstanov. Hiter preizkus kako močan je tok in les, ki smo ga vrgli v vodo je odneslo tako hitro stran, da nismo mogli niti izreči, kaj šele pojesti keks. A skupno mnenje je bilo, tukaj danes ne bomo vozili.

Surferji imamo mokre noge. No, vsaj večji del surferjev.

Zato smo, kot pravi raziskovalci, prepustili HC windsurferjem njihov overpowered spot in šli malo naokoli. Zakaj pa ne, dan je bil še mlad in dišeč, mi pa še polni elana. Prvi zaliv je totalen clouseout, drugi…, tretji… Kar se, iznenada, vsaj za tiste, ki sedimo bolj v zadnjem delu kombija, pripeljemo po luknjasti makadamski cestici prav do… konca. Kot v najboljših surf bajkah in pripovedkah. In tam nas pričaka že tisočkrat tuleči veter, le da tokrat ni pihal na obalo, temveč ga je bril preko nakrivenčenih borovcev razobalo stran in ko smo gledali na morje nam je v glavah skakalo le eno. To je pa tak offshore, kot ga na Jadranu še ni bilo videnega.

Isk je vklopljen. Kam pa zdaj!?

Aja, kaj pa val. Ah, brezveze. No, gledamo, kako se konjska griva pene dviguje nad že tako neverjetnimi valovi, ko si pomanemo oči in še enkrat pošteno prešnofamo in prebuljimo obalo, kar ugotovimo, da na tem koncu val ni en, ampak sta dva. Prvi, tik pred našim nosom je neverjetna leva. Drugi, malček globlje v zalivu pa en prav pošten desnak.

Pičilema, lomi se blizu obale. Skale so dosti bolj ostre kot v medulinu, val je pa nepredstavljiv. Močen, hiter, strm.

Kam pa zdaj!? Eni smo hitro skočili povohat, kako se obnaša desni val, drugi pa na levega. Skok v vodo nam je še enkrat povedal, kar smo videli že pri windsurferjih, da je tok bolan. Nato pa je prišel set valov. Gmota, ki se je prikobalila in zlomila tik pred skalami, nam je dala jasno vedeti da tule pa ni heca. Prvi štart in občutek na valu je bil, kot polet z raketo. Eksploziven. Zato se je kar samo ponudilo ime spota –Pičilema, desna. Piči ko raketa. A par valov kasneje smo ugotovili, da so te iste skale, ki smo jih prej gledali z višine zelo, zelo, zelo ojštre, pena od vala pa tako močna, da bi se še boksar v ringu malo obotavljal vstopiti, medtem pa se je z leve strani zaliva slišalo dretje in vriskanje. A gremo tja? Pejmo hit!

A je to resnično!? En pogled na Humarjev sidr, mi smo jih videli ogromno.

Na levem pointu pa sta tačas samo dva surferja uživala v neskončnost. En za drugim so se valili levi valovi. Spot je šolski primer levega pointbreaka, tik ob njem na plaži pa nas je pričakala še pošteno zarjavela tabla s sidrom in en, dva, tri smo rekli, pa naj bo ta spot poimenovan Humarjev sidr. Po prvem surferju, ki je posurfal spot, kajpak. Malček pa je bilo tudi podobnosti s podobno sidrastim spotom v nam daljnji severni Afriki. Govoriti o naključjih je seveda popolnoma odveč.

Kje je to!? Kako pogosto dela!? Bolano!

No, potem smo pa furali skoraj do trde teme, sami samcati in tako napaljeni, da se nam je mešalo. Valovi so se tekom dneva še izboljševali, veter je konstantno turil svoj offshore, obala je tako čista, da bi lahko jedli kosilo s tal, v sunkih vetra pa je lahko pozoren surfer zavohal vonjave borovcev, brinja in podobnega sredozemskega rastja. Bilo je epsko, nepozabno in neverjetno. Sami samcati na spotu.

Hvala Eva za fotke, ker se te, gospodična ne vidi na nobeni sliki! (razen v odsevu le-te, hehe!)

Naš mir in tišina sta bila prekinjena le za trenutek, ko je mimo prikorakal precej žalosten surfer jadralec, ki nas je pozdravil z besedami, A ste videli morda kakšno (windsurf) desko!? In nadaljeval, da je probal jadrati na (prej omenjenem) windsurf spotu, a da mu je odtrgalo jadro z deske in le-ta je šla via. Verjetno v Italijo, ker je že naslednje jutro obrnilo na vzhodnik/burjo pri obali. Ko je videl val se mu je skegljalo. Zadnja stvar, kar smo ga slišali od njega je bila, da pri njih ni nihče vozil. In je tudi sam odtaval naprej v iskanju. Žal svoje izgubljene deske.

Vožnja s trajektom, post-festum.

Ja, kaj in kako smo pa mi nadaljevali naš neverjetni dan? Po dobrem surfanju se prileže tudi dobra večerja. In smo se nabasali v kombi, ki smo ga predtem še pražnje izpraznili in pičilema proti bližnjem mestecu v lovu na čimboljšo večerjo. In požirek vina. Potem smo pa še malo piknili. Pa še malo vinčka čez. Bilo je neverjetno. Po prihodu v Ljubljano se nam je dozdevalo, kot da smo prišli z Lune. Našli smo popoln val sredi Jadrana, ki je obnjen tako, da ko piha, piha offshore. A si TI nor!? Rabi pa seveda, orkanski jugo. Kdaj bo spet!!!!?

Srečne in vesele praznike vam želi Ujusansa surf klub!